Bil je doolg teden...

Čeprav obožujem svojo službo in vse moje sodelavke, priznam da sem komaj čakala petek.
Saj ni težko v službi, a po dveh mesecih odsotnosti od dela, priznam da se je težko navaditi nazaj na rutino.
Prvi dan nazaj po bolniški, sem imela občutek kot da je prvi dan službe.
A 'uvajalni teden' sem preživela.
Super je bilo videti, da so me pogrešali.
Še najbolj sem pogrešala objeme malih škratkov.
Tega pa res ne bi zamenjla za nič na svetu.

Bil je lep teden, a dolg. In sedaj je končno prišel vikend.
Kratek a sladek ( še zmeraj bolje kratek kot da ga sploh ne bi bilo).


Sedaj pa kavč vabi, dekica je pripravljena, mačka je nameščena na svojem koncu kavča, in ravno sem opazila, da je na sporedu Rambo 4 (grem si mal učke spočit) ;)

Wakeing up to a new day...

Končno....

Končno je napočil čas, ki sem ga tako čakala.
Končala se je bolniška, zdravljenje še ne.

Po dveh neskončno dolgih mesecih se vračam v službo.
No ja, priznam, prvih 14 dni je pasalo. Potem pa ne več. Potem mi je vse skupaj že presedalo. In čeprav sem bila polna upanja, da bom bolniško zaključila zadnji teden v letu in tako taisti teden preživela v službi, temu ni bilo tako. Lahko bo rekli, da mi je dedek Mraz prinesel 'nazaj' službo.

Kakorkoli že...čeprav imam včasih vrh glave službe, in se pritožujem nad tem in onim, naj sedaj ponovno in še enkrat jasno in glasno povem, da obožjem svojo službo in je ne bi zamenjala za nič na svetu (kaj šele da bi bila doma).

Torej...

HVALA BOGU, DA JE JUTRI PONEDELJEK! :)

Keeping up appearances

It's getting harder and harder to be around people.
I don't want their company. I wanna be left alone.
It's getting to hard to play a happy, smiling girl. So I prefer being alone.

I like being alone because I can cry whene I feel like it.
And I feel like that alot lately...

It feels like something or someone is standing on my chest.
It's hard to breath!


It's imposible to be me right now.