Nič več solz...

Že dolgo časa nazaj, sem ugotovila, da je najbolje da preteklost ostane preteklost.
In čeprav ni bilo lahko je uspevalo. Z enim manjšim kiksom.
Odšla sva v kino. Kot prijatelja.... a končalo se ni tako...
Nisva več prijatelja, ne smatram ga niti kot znanca.
Kar sva imela je v preteklosti in tam naj tudi ostane.
Nekdo, ki ti lahko z pogledom in dejanjem, prikliče solze v oči, paše v preteklost.

Upala sem, resnično sem upala, da bova tako odrasla da bova prijatelja, a sem ugotovila da to ni možno ne iz moje ne iz njegove strani. Pa saj je ubistvu tako še najbolje. Zakaj bi se obremenjevala z nečim kar očitno ni fukcioniralo? Oba sva imela napake in jih še vedno imava,a včasih je bolje poskusiti kot se celo življenje spraševati 'kaj če''... A obstajajo tudi ljudje, ki me ne obsojajo zaradi mojih napak, ampak mi jih poskušajo pomagati in premagati.

In točno to potrebujem.
Nekoga, ki me vzpodbuja, ki me ne spravi v slabo voljo z svojim obnašanjem, ki me ljubi takšno kot sem, z vsemi napakami in vsemi dobrimi lastnostmi...in nekoga, ki vidi da mi pomeni vse na svetu, pa čeprav imam včasih probleme mu to pokazati.

To si zaslužim in to mi pripada.

Sedaj se veselim prihodnosti.
Preteklost ostaja samo še na papirju in še to v redkih trenutkih, ko čutim, da želim nekaj izrazit, nekaj kar je iz mojega srca.


Ali veste, kdaj ste preboleli? ko vas ne gane popolnoma nič več.
Pri meni je bilo, tisti dan, ko sem se 'izpostavila' in ga vprašala kaj si misie o naju in ali ima sploh smisel nekaj probavat. Zelo jasno, glasno in na precej grd način sem dobila svoj odgovor ter pojasnilo da živim v iluziji...in takrat, v tistem trenutku, se mi je prvič zgodilo da zanj ni utrnila niti ena solza. Vzela sem telefon izbrisala telefonsko, izbrisala vse možne stike, maile in vse kar bi me lahko povezovalo z njim...in od takrat zame ne obstaja več.
Niti nisem pomislila nanj, do pred nekaj dnevi ko sem spisala tisto pesem, kot nek zaključek vsej tej godlji, ki bi se morala končati že pred več kot 2 letoma.

in sedaj....sedaj se počutim lahkotno, z nasmeškom na obrazu, ki ga opazijo tudi drugi.
Ta zapis bom pa po vsej verjetnosti kaj kmalu zbrisala, saj ga ne potrebujem...Nič več.
Moje srce, duša ga ne potrebujeta več...zato hvala ti za vse.

Presenečenja

Ura je 4 zjutri, jaz pa ne spim že dobro uro. Pa ne po lastni izbiri...

In ker ne spim začnem razmišljat...

V četrtek je imel moj bivši rojstni dan. Pa sva šla na pijačo. Nič obveznega. Samo na pijačo, ker je pač imel rojstni dan, ker je povabil, ker sem bila ravno v btc-ju in sem imela čas. Zakaj pa ne? Saj nikjer ne piše da ne bi smela. Moram rečt, da sem se imela zelo lepo...a kaj ko potem začne človek premišljevati...in ko začneš premišljevati ni nikoli dobro.

In se je začel vrteti v moji glavi:
Kok je fajn se pogovarjat z njem...
kok ma lepe učke...
no ja tut rit je še vedno dobra...
to je človek, ki si ga ljubila...
kaj pa če bi ga povabila na še eno kavo...
a pa si pripravljena na to...
kaj če bi se dve leti nazaj, drugače razpletnlo...
ma ja, dej povabi ga na kavo, sej zgubit nimaš nič...
ne ga povabit na kavo, ker se boš zdela vsiljiva...
počakaj da te on povabi na kavo...
kaj pa če ne bo povabil na kavo...
o šit, kok ma lep nasmeh....

in še, in še in še....

in kaj zdej?
Včeraj sem ga povabila, pa je rekel da nima časa...ok to bom vzela kot zavrnitev, razen če me ne povabi na kavo...

Ma kaj pa vem, še sama ne vem kaj bi rada...vem samo da sem se imela lepo, in da ga je bilo lepo vidt in slišat kako mu gre v življenju, in da bi šla z veseljem še kdaj na kavo z njim. Morm rečt, da mu gre zelo lepo, sem vesela zanj in morm rečt, da sem tudi ponosna nanj ker si je tako zrihtal življenje. Pred dvema letoma si ne bi mislila, da bo postal tak... bila sem prijetno presenečena.

Še dobr, da sem trenutno tolk zaposlena z vsemi drugimi stvarmi, da se ne ubadam samo s tem...a vseeno...

kaj bi blo, če bi blo takrat drugače?
Ma nikoli ne veš...ampak mislim, da sva bila zelo premlada takrat, samo nisem si želela priznat. Ne obžalujem ničesar, kar sva imela...mogoče samo način kako sva se razšla, da se nisva mogla odkrito pogovorit, kako kdo od naju čuti do drugega in do najine veze, ampak to naredi mladost pri človeku.

Sedaj? Sedaj sem v dilemi.
Nekaj mi pravi naj poskusim iti na še eno kavo z njim, saj nikoli ne veš, mogoče pa dobim res dobrega prijatelja iz tega ali kaj drugega.
Spet nekaj drugega mi pravi naj se ne spuščam v to, ker je predolgo trajalo da sem oprostila in pozabila določene stvari. In da naj pustim stvari v preteklosti, ker tja pač sodijo.

A kljub vsemu je to človek, ki je imel moje srce in ga bo delček imel vedno, in prav tako bo vedno prostor zanj v mojem srcu, saj sem z njem doživela veliko stvari, lepih in malo manj lepih, z njim sem doživela življenje, ljubezen, razočaranje, upanje,...

Pa sem pripravljena, na to? Ne nisem, priznam da nisem, nočem se izpostavljat...tako kot je prišlo tako bo odšlo...še vedno je odšel od mene, zakaj bi tokrat ostal in poskušal biti moj prijatelj,ali si to sploh želim? Sploh pa zakaj bi si on to želel? Zato da mu razlagam, o svojih problemih s fanti?
Zato da mu razlagam kako bi na momente odšla daleč starn od vseh?
Zato da mu razlagam kako včasih človek potrebuje samo objem in da tako ve da bo vse v redu?
Zato damu razlagam kako uživam v službi in svojem življenju?
....no pa saj zato so prijatelji...
Ampak zakaj bi njega to zanimalo?
ne gre...s človekom, ki si ga ljubil je zelo težko biti prijatelj, predvsem zato ker potem vedno, nekje zadaj, obstaja vprašanje "Kaj pa če bi bilo drugače?"

Vem, zdele sem začela že raztreseno pisat, a kaj ko je toliko stvari v glavi in toliko stvari se dogaja.


Dovolj je bilo...
Povabila sem ga, povabilo je zavrnil...
Sedaj je on na vrsti, če bo želel...
Če ne, pa tudi v redu, še vedno imam celo srce, samo kako urco manj spanca, to pa je tudi vse...

konec koncev, je življenje polno presenečenj, zato se bom tudi jaz pustila presenetit, brez pričakovanj o čemerkoli, saj presenečenja so najboljša ko jih ne pričakuješ.


zato se prepuščam presenečenju, kakršnokoli že bo...

Ljubezen v povojih

Opazujem kako se pred mojimi očmi rojeva ljubezen.
Čisti začetki, sladki začetki.
Prvo držanje za roke.
Ko ga opazuješ, ko misliš da te ne vidi.
Nasmešek, ki se ti razteza od enega do drugega ušesa.
Mehurček, ki se ustvari med vama.

Ni lepšega, kot videti, da čeprav smo zadnje časa tako zaposleni in preobremenjeni, se še vedno najde par, ki ti pokaže da je to vseeno mogoče in kako je pravzaprav to lepo.
ZAČETEK LJUBEZNI.

Nostalgija

Gledam kako zunaj sneži in me daje rahla nostalgija.

Stiskanje v postelji ali na kavču, ko je zunaj mrzlo. čaj, crkljanje....ah ja...kaj bi dala, da bi se zdele imela s kom crkljat.

Hladna kot led..

...dokler ne prideš do srca.

Taka sem..
Dolgo časa traja, da nekoga spustim v svoje srce. Toda ko se to zgodi se zgodi za vekomaj.

Težko predam srce in dušo, toda predam se cela in z vsem srcem.
Predam se kot oseba, kot ljubimka, kot prijateljica, kot zaupnica.
Predam se popolnoma.
Toda če me raniš, si izbrisan iz mojega srca.

Pred časom sem se popolnoma. Bil je lep občutek, pa četudi je trajalo, da sem se predala... in nato je bil izbrisan..

V srcu vem, da bo prišel spet človek, ki sem mu bom predala, mu predala srce. Mogoče za vekomaj. Srce je pripravljeno nanj.

Trenutno duševno stanje

..je še vedno bolj ali manj v k***u, ampak prepričana sem da se bo počasi vse izboljšalo.
Ne pomaga pa niti dejstvo, da sem zbolela.

Torej ta vikend, je vikend ki ga želim pozabiti, zaradi večih stvari. Trajalo bo, kok dolg pa še sama ne vem, saj začenjam znova. Vedno so govorili da se počasi daleč pride. In začenjam danes, ne jutri, ampak danes. Začenjam pisati svojo novo zgodovino.

Pogrešala bom pogovore, ampak bolje to kot da trpim jaz, moje srce in duša.

Zbogom.

Moja izpoved

.. je namenjena Tebi.
Tebi, katerega sem mislila da sem pozabila.
Tebi kateremu sem nekoč zaupala svoje srce in sem mislila da sem ga dobila nazaj.

Zadnjih šest mesecev je bilo mučnih. Govorila sem si da je bolje tako, srce pa mi je govorilo drugače. Ne samo da sem te imela rada, prvič sem nekoga ljubila. Delila sva si vse, a to vse je postalo preveč zate, jaz pa sem te hotela pustiti da uresničiš svoje sanje, sebe pa sem prepričala da je lažje oditi kot pa se potruditi. In sem šla. Našla sem nek neumen izgovor in šla. Saj veš da ne prenesem če me kdo vidi jokati. Tudi ti ne. In verjemi da tiste dni nisem počela nič drugega kot le to.

Danes sem te gledala ponoči ko si spal. Nisem si mogla pomagati da sem začela razmišljati o naju. Ali sem naredila prav? ali bi se lahko kako drugače izšlo? ali je še kaj upanja?
Tako rada bi si odgovorila na vsa ta vprašanja, pa ne znam. Ne znam si odgovoriti, ti pa verjetno tudi ne.

Po današnji noči sem čustveno v totalnem razsulu. Zakaj sem to dovolila, zakaj sem dovolila da me zajamejo spet ta čustva, čustva ki sem jih tlačila zadnje pol leta?

Oprosti ne morem več.
Ne morem te gledati in vedeti da nisi več moj.
Enostavno ne morem.
Nisem več tista oseba, ki sem bila in tudi ne bom.
Ne morem več skrivati pred ljudmi kako zelo hudo mi je. Kako zelo me boli srce ko pomislim nate in kako mi pridejo solze v oči vsakič, ko me nekaj spomni nate.

Ne morem, resnično ne morem.
Ali si moj ali pa nisi, srednje poti ni.
Moje srce in glava se ne moreta odločiti, ne moreta priti do odločitve in tudi zaupam jima ne več.

Oprosti mi za vse kar sem ti kdaj hudega naredila, za vse vihrave momente in nepremišljene izjave. Za vse dneve ko te nisem mogla ali hotela razumeti, oprosti mi.
Pogrešam te tako močno kot nisem pogrešala še nikogar. Pogrešam tvoje dotike, pogrešam tvoj pogleda, pogrešam tvoj objem, pogrešam vse na tebi...

Pogrešam te in oprosti mi....to je vse kar ti lahko rečem.

Solze

Solze so plemenita govorica oči in ko v pravi ljubezni zmanjka besed, govorijo oči s solzami, medtem ko jezik molči.

Herrick

Laži

Laži so nekaj groznega.
Grozne za tistega, ki jih mora poslušati in grozne za tostega, ki jih govori (seveda če ima vsaj kaj slabe vesti potem).

Jaz sem bila že oboje: tista,ki jih je poslušala in tista,ki jih je govorila.

Z lahkoto rečem da tistih laži,ki sem jih povedala se ne spomnim več. So pozabljene.
Tiste pa, ki sem jih poslušala, ne bodo odšle kmalu, pravzaprav dvomim da bodo kdaj sploh odšle iz mojih misli.

Včasih se zgodi nekaj nepredvidljivega,ki sproži spomine na te laži in takrat ni lahko. Postaneš jezen, razočaran ali pa ti gre enostavno samo na jok.

Tako je zdajle. Nekaj mi je sprožilo spomine na laži in se jih enostavno ne morem otresti, spominjam se od zelo banalnih laži, do nekaj najbolj bolečih laži v mojem življenju. Govorim si, da jih je potrebno pozabiti, ampak enostavno ne gre. Ne gredo iz mojih misli.Treba jih bo pozabiti, saj me samo spravljalo v slabo voljo in potrtost.

G točka

Ko sem hodila po trgovini in zašla med časopise, sem na naslovnici ene izmed slovenski revij opazila naslov " ZNANSTVENO DOKAZANO: G TOČKA NE OBSTAJA!"

Seveda me je naslov tako zelo premamil da sem revijo kupila, saj me dejansko zanima kaj piše v članku in kar piše ni nič takega.

Sama sem mnenja da ima vsaka ženska svojo G točko. nekatere na stegnih., druge na vratu, nekatere na prsih...G točka je tam kjer ženski paše da se jo boža in poljublja in ne tam kjer neki 'znanstveniki' praviji da je.

Boleča preteklost...

Danes sem pospravljala še zadnjo škatlo od svoje selitve.

Ko je vsaj ne bi. Notri ni bilo prav nič prijetnega. Sami spomini.
Najhuje pa je bilo najti moj zvezek, zvezek v katerega sem pisala, kadar sem bila jezna, žalostna in vse kar bivšemu fantu nisem mogla ali upala povedati. Sranje! zakaj sem šla to sploh brat!

Prvi vpis je bil 4.7.2006
Zdele se prov živo spominjam kako sem se počutila, ko sem pisala vanj. Groza. Hudo mi je.

Zadnji vpis je bil 24.4. 2007
Dva dni preden sem dejansko šla.

Zdele niti ne vem zakaj sem šla tole pisat.
Ugotovit morm ali naj zvezek zabrišem v smeti in pozabim na vse kar je notri napisano ali pa ga spravim...ne vem, res ne vem...


Nič grem do konca pospravit, dokler mam še kej volje in želje to narest dokončno.

Ljubezen

Ljubezen je vse. Brez nje se ne da živeti. Vsi si jo želimo in vsi jo hočemo nekomu dati. Je pa tudi nekaj najbolj bolečega, podlega in grdega, kar se da. Boli kot nič drugega.

Ta sestavek sem si sposodila od ene punce iz Študentarije.
Ne morm verjet kako je resničen.

Vsi si želimo nekoga ljubiti in predvsem biti ljubljen.
Toda prav tako se vsi bojimo, dejstva da se v ljubezni lahko zelo močno opečemo.
Če se opečemo samo malo, nam ni hudega in kmalu spet poskusimo. Kadar pa se opečemo do nerazpoznavnosti, je to malo drugače in se ljubezni kar bojimo.

Kdaj je čas da se pustimo ponovno opeči?
Kdaj je čas da predamo srce?

Pri vsakemu je drugače. Nekateri potrebujejo dva meseca, nekateri potrebujejo dve leti.
Ko čutiš da je čas, takrat se je potrebno z vso silo zagnati v to in biti pogumen.

POGUM VELJA! :)

Second best

Zakaj se ljudje zavodoljimo vedno z second best?
Ta služba ni glih njaboljša zame, ampak bo v redu dokler ne pride priložnost za novo.
Ta fant ni glih najboljši zame, ampak dokler ne pride kej druzga bo pač on ok.

Zakaj ljudeje to počnemo? zakaj enostavno ne počakamo ali pa se potrudimo za tisto NAJBOLJŠE?
Zakaj zapravljamo čas in upanje da bo second best nekoč postalo tisto PRAVO?

Zdi se mi totalna bedarija, da nekdo upa na nekaj kar itak ve da se ne bo zgodilo.
Pa si misliš: "No res da je plača mejhna, pa sodelavci so za en drek, delovni čas pa je porazn, ampak dobr recimo da je ok oz bom potrpel dokler ne dobim boljše službe." ali pa: "No tale pa ni glih njabolj simpatičen, pa čudno frizuro ma, pa čudn se obnaša, pa ne zna se smejat, ampak recimo da ga lohka spremenim vsaj dokler ne pride tapravi mimo." A se komu zdi to pravo dejanje oz pravi način življenja?

Men se to zdi en kup bedarij. Počnite neki zase, zato da ste sami srečni, ne pa zato, da se lohka hvalite da mate službo ali da ste si pa končno uspeli poiskati fanta ali pa punco. Pa kdo živi vaše življenje vi ali vaši starši in kolegi?

Sploh pa živeli boste tako kot si boste sami zastavili in ne kakor drugi mislijo da morate živeti.



Ja, jaz sm spet neki razmišljala in sem prov jezna postala ko sem se spomnila na določene stvari. Kako so me nekateri hoteli spremeniti, ker nisem bila to kar so sami želeli. Jebat ga, jaz sem jaz in če komu nisem všeč naj mi pač ne hodi blizu. In tudi odločila sem se da se nikol ne bom "prodala pod svojo ceno"-če bom vidla da mi nekdo pač ni všeč ga ne bom probavala spreminjat ampak se enostavno ne bom zapletla z njim, če bom vidla da mi služba ni všeč jo bom zamenjala (ampak to dvomim da se bo zgodilo), če mi karkoli na sebi ne bo všeč se ne bom pritoževala ampak nekaj naredila glede tega.
In ja še tole: NIHČE, RAZEN VAS SAMIH, VAS NIMA PRAVICE SPREMINJATI!! Pa mi je čisto vseeno kdo je to, ali je to vaša družina, prijatelji ali partnerji!!!


Ja vem, mal preveč se razburjam navsezgodaj zjutraj,ampak morm mal dat vn iz sebe.

Dobro premisli

Na Cosmopolitanovi spletni strani sem našla naslednji članek, ki mislim da je dobro da si ga preberete. Mogoče bo pa komu v tem trenutku pomagal pri pomembni odločitvi.


Preden se preselita skupaj se vprašaj:

• Se bom selila zato, ker bi se predvsem rada oddaljila od staršev ali pa bi jim s tem celo rada dokazala, da sem odrasla?
• Ali to počnem zato, ker sem prepričana, da mi sami ne bo uspelo in potrebujem nekoga, da bo skrbel zame?
• Sem se za to odločila, ker je to trenutno najbolj praktična rešitev, ali pa zato, ker se to finančno najbolj splača?
• Ali tako bežim pred stanovanjsko stisko ali težavno sostanovalko?
• Bom lahko prenašala njegove navade?
• Se v njegovi družbi počutim dovolj sproščena, da mu bom sposobna razkriti svoje slabosti?
• Sva se pogovorila o dolžnostih, kot je čiščenje stanovanja? Bova najela čistilko ali se bova pri tem izmenjavala?
• Si bova delila stroške za najemnino in položnice na pol ali bo plačeval več tisti, ki ima večjo plačo?
• Sva določila pravila o tem, kolikokrat naju lahko obiščejo prijatelji in sorodniki?
• Kako bova združila najin okus za notranjo opremo? Ali ima kateri izmed naju pohištvo oziroma predmete, ki se jim ne želi odreči?
• Sva oba pripravljena na to, da si bova ves čas vdirala v intimni prostor?
• Ali preveč pije/kadi?
• Kakšno je njegovo finančno stanje?
• Je bil v preteklosti finančno odvisen od svojih deklet?
• Zaradi katerih stvari se najbolj pogosto spričkava? Bo skupno življenje rešilo tovrstne težave?
• Bodo najini rutinski prepirčki čedalje hujši, če se odločiva za takšen korak? Sva pripravljena na to?
• Ali lahko pričakujem, da bo tako velik korak naposled privedel k temu, da se bova zaročila? Če je tako, ali se on tega zaveda in ali mu je cilj najina poroka?

Preden se zaročiš se vprašaj:

• Koliko denarja pričakujem, da bo zapravil za zaročni prstan? Ali on sploh ve za moja pričakovanja?
• Se bom ob zaroki razveselila prstana ali dejstva, da bom z njim preživela preostanek svojega življenja?
• Ali me dejstvo, da sem z njim, resnično osrečuje in sem z njim bolj srečna, kot sem bila prej? Ali pa mi je predvsem odleglo, da sem zaročena?
• Ali to počnem zato, ker čutim, da je to prava pot, ali zato, ker mislim, da je skrajni čas, da se zaročim?
• Ali sem pod pritiskom zaradi prijateljic, ki so že zaročene, ali me v to sili moja družina?
• Ali zna prevzeti odgovornost in reči oprosti ali me vedno zatre?
• Kakšne prijatelje in prijateljstva ima?
• So prijatelji pri njem na prvem mestu?
• Ali oba napredujeva tako, kot si želiva, ali eden priganja drugega, da prevzame odgovornost za resen odnos?
• Ko me zgrabi nostalgija za bivšimi fanti, se to dogaja le občasno ali me to vsak dan polni s hrepenenjem?
• Se je kdaj spogledoval ali celo kaj imel z drugimi ženskami, medtem ko je hodil z mano? Če je, sem zdaj prepričana, da se bo znal prihodnjič zadržati in sprejeti meje, ki mu jih postavlja najina zaroka?
• Ali imava iste želje glede tega, kje bova živela?
• Kakšne so njegove dolgoročne želje in cilji v zvezi s kariero, finančnim stanjem, odnosov, družine, zdravja? So podobni mojim? Ali pričakujem, da se bodo ti cilji pri enem ali pa pri drugem v prihodnje spremenili?
• Ali bi se bila pripravljena preseliti v drugo mesto ali celo državo, če bi tam dobil dobro službo ?

Preden se poročita se vprašaj:

• Ali on sprejema moje sorodnike in ali lahko jaz prenašam njegove?
• Je kateri izmed naju preveč navezan na družino ali preveč odrezan od nje?
• Sva se pogovorila o zdravstveni zgodovini najinih družin?
• Sva se pogovorila o tem, ali si želiva otroke, koliko in kako jih bova vzgajala?
• Sva se dogovorila glede najinih karier? Bi eden izmed naju raje ostal doma?
• Bi mu bilo prav, če bi se po rojstvu otroka spet vrnila v službo? Kaj pa, če bi hotela ostati doma?
• Bi imela kaj proti, če bi v službo hodila samo jaz in skrbela za družinski dohodek? Bi imel proti on?
• Ali vem, kako bi mu bilo, če bi hotela obdržati svoj dekliški priimek?
• Ali sem se pripravljena ‘poročiti’ v njegov družabni krog prijateljev?
• Če bi se eden od njegovih staršev obrnil proti meni, bi se postavil zame ali bi se morala znajti sama?
• Kakšni vzgojni prijemi se mu zdijo primerni pri discipliniranju najinih otrok?
• Kakšne so najine vrednote in stališča glede vere, družine, politike? So nama skupne ali naju ločujejo?
• Ali imava podobna pričakovanja glede tega, kako preživljati prosti čas in kam iti na počitnice?
• Si bom s poroko naprtila njegove dolgove ali svoje naprtila njemu?
• Ali nameravava imeti ločena bančna računa ali bova imela skupnega, ki si ga bova delila?
• Ali je pripravljen nekega dne z mano hoditi na terapijo, da bi se tako skupaj spopadla z morebitnimi težavami? Sem enako pripravljena jaz?
• Če se ne bo spremenil na bolje in bo za vedno ostal takšen, kot je zdaj, ali bom še vedno zadovoljna z njim?

Zakaj odlašamo

Nekaj mesecev nazaj sem na Študentariji spraševala uporabnike naslednje stvari:

zakaj ljudje prelagamo težke odločitve?
zakaj staršem ne rečemo da študij ni za nas?
zakaj se ne odločimo in gremo študirat v tujino?
zakaj partnerju ne povemo, da veza ni več to kar je bila in da ne žellimo bit več v njej?
zakaj...?
zakaj...?

zakaj ne moremo bit fer do sebe in sprejeti te težke odločitve?

veliko nas je,ki točno v tem trenutku prelagamo tisto pomembno odločitev iz čistega strahu,kaj bo potem ko se dokončno odločimo. toda ne moremo prelagati do vekomaj enkrat se bo potrebno tudi dokončno odločiti, pa čeprav neradi.

torej povejte mi, zakaj ne moremo biti ljudje iskrene do sebe in do bližnjih in se enostavno odločiti kaj želimo?

Priznam, da sem v tistem času res zelo veliko razmišljala o tem kaj naj naredim z faksom oz o tem kako naj očetu povem da ne želim nadaljevat z njim. In tudi o tem kam naj bi vodila moja takratna veza, ali se bo končala ali se bo nadaljevala. Za vsako stvar sem po tihem upala, da mi bo nekdo potihem in nevede pomagal in pri nekaterih stvareh je bilo res tako.

Predvsem kar se tiče faksa in moje želje da se zaposlim sem bila zelo vesela Tjaše,ki mi je resnično pomagala s tem da sva se pogovarjali o tem in me je tudi prva začela podpirat pri moji odločitvi in dejansko je bila prva,kateri sem zaupala svojo željo.

Pri drugi zadevi sem se nažalost mogla odločit sama saj sem ugotovila da nima smisla čakati na izboljšanje. Ni imelo pomena.


No kaj sem sploh želela povedati z vsem tem, je to da čeprav imamo občutek da je neka stvar neizvedljiva ali jo predolgo odlašamo ker ne vemo kako se bo izteklo, se tega ne smemo bati.

Če faks ni to, kar si želite, povejte in osrečite sebe.
Če želite oditi v tujino študirat/ delat, pojdite, če je ljubezen prava bo počakal/a.
Če čutite, da je ljubezni konec ne vztrajajte samo iz navade saj nima pomena.

Bolje da sedaj osrečite sebe,kot pa da bi potem pri 60 letih govorili kaj vse ste želeli narediti, ko ste bili mladi.

Da si te bo zapomnila

nekaj nasvetov za moške ;)

Če bi bil rad uspešen pri osvajanju žensk, je pomembno, da izstopaš že ob prvem kontaktu! Tako si te bo ona zapomnila in imel boš več možnosti za prvi zmenek!
Nekateri moški izstopajo zaradi neumnosti, ki jih naredijo ali izrečejo ob prvem stiku z žensko, in po tem si jih ženske tudi zapomnijo! Ne bodi eden od njih …

Kako začeti komunikacijo?
Izrabljeni triki, ki so za večino žensk postali dolgočasni, ne bodo prepričali ogledane lepotice! Prav tako ne običajna vprašanja o njenem življenju, kaj počne in od kod je doma! Za pogovor izberi temo, skozi katero boš pokazal svojo duhovito stran, s tem boš v njej zbudil zanimanje! A ne stresaj preveč šal, hkrati pa ne bodi preveč resen. Prava mera se skriva nekje vmes, malo zabave in malo resnega pogovora v pravem trenutku – to jo bo prepričalo!

Kam te bo uvrstila?
Si želiš biti ljubimec ali oče njenih otrok? Ženska namreč ob prvem srečanju vsakega potencialnega kandidata uvrsti v eno od teh dveh kategorij! Če bo ob tebi začutila takojšnjo telesno in seksualno privlačnost, boš padel v kategorijo ljubimcev. Prepričaj jo, da si nekaj več kot le ljubimec.

Izkaži ji pozornost, pogovoru dodaj kakšen kompliment, povabi jo na večerjo ali podari skromno darilce … a pri tem ne pretiravaj, da je ne razvadiš! Ko te bo označila za potencialnega očeta, bo zadrževala skok v posteljo do zadnjega trenutka in se bo delala nedostopno, da bo preverila, kako vztrajen si!

Kje začeti zmenek?
Za spremembo jo povabi na zmenek podnevi, začnita pa ga pred tvojo hišo, saj se je ravno v bližini tvojega doma odprla nova restavracija … Ko se bo prikazala na tvojih vratih, da odideta na kosilo za vogalom, jo za nekaj trenutkov povabi naprej, nato pa takoj odidita.

V takšnem primeru se ne bo počutila ogroženo, da bi jo na vsak način rad čim prej spravil v posteljo. Ko se bosta vračala, ji reci, da imaš sicer še nekaj opravkov, ampak da jo vseeno vabiš naprej …

Kaj poudariti med pogovorom?
Med pogovorom ji zaupaj svoj pogled na svet in svoja prepričanja. Če bo v tebi videla zrelo osebo, ki je zmožna razmišljati s svojo glavo, si na konju! Takšna taktika bo vžgala bolj kot ljubezenski prijemi in preverjeni triki za osvajanje žensk, ki so ti jih svetovali prijatelji.

Kaj smeš vprašati?
Ženska bo odgovorila na skoraj vsako vprašanje, zato jo brez pomislekov vprašaj, kar te zanima! Če ti ne bo želela odgovoriti, bo že sama nakazala, katere teme so zate prepovedano področje in kam vse se ne smeš spuščati!

Koliko ji zaupati o svoji preteklosti?
Nikoli se ne pritožuj nad bivšimi dekleti in ne omenjaj, da nimaš sreče z ženskami, da si osamljen ali kako dolgo je minilo, odkar si bil nazadnje v razmerju! Naj določene stvari ostanejo za kasneje, sicer pa je preteklost del tebe in je ne moreš spremeniti, zato se osredotoči na prihodnost, morda ravno z njo!

Kako uspešno zaključiti zmenek?
Med zmenkom ti gre odlično, nato pa zavoziš na celi črti ob koncu … Ko se poslavljata, je ne napadi s poljubom, ampak raje uporabi besede, ki jo bodo prepričale, da se bo s tabo dobila tudi naslednji dan. Če si bo zelo želela poljuba, ti bo že nakazala!


vir: Cosmo portal

Zakaj moški odlašajo s poroko?

10 razlogov zakaj moški odlašajo s poroko.
Večina zaradi spodaj zapisanih dejstev:

1. do seksa pred poroko pridejo veliko lažje kot v preteklosti

2. če živijo na koruzi,lahko prav tako uživajo vse koristi,ki bi jim jih prinašal zakon

3. želijo se izogniti potencialni ločitvi in s tem povezanim finančnim tveganjem

4. čakajo da bodo nekoliko starejši in pripravljeni na otroke

5. bojijo se, da bo poroka zahtevala preveč sprememb in kompromisov

6. čakajo na popolno sorodno dušo,ki se še ni pojavila

7. ne čutijo več tako močnega socialnega pritiska,ki bi jih silil v poroko

8. radi bi imeli zagotovljeno službo preden se poročijo

9. radi bi imeli hišo in stanovanje, še preden se poročijo

10. radi bi čim dlje uživali v samskem življenju



vir: septembrski Cosmo :)

ko se spopadeta srce in razum

težko je, ko ti srce govori eno...


in razum drugo...

Stvari se spreminjajo

Čeprav si včasih tega ne želim se stvari čez noč lahko obrnejo na glavo.

Pred pol leta, sem imela fanta, ki sem ga ljubila in (upam da) tudi on mene.
Bilo nama je lepo, živela sva na svojem in se spoznavala.
Občasno sem si zamišljala kako bo, ko bova poročena, ko bojo otroci (ja vsaka zaljubljena ženska to počne).
Hodila sem na faks in delala preko študentskega servisa. Stvari se so zdele kot iz pravljice.
Bilo je lepo, bilo je pred šestimi meseci.

Sedaj?
Sedaj sem spet sama. Živim ponovno doma.
Faks sem opustila za določen čas, saj se mi je izpolnila velika želja,ko sem dobila službo v vrtcu. Kaj se mi dogaja? Nič. No ja razen tega da sem kupila nov avto in dobila službo je moje življenje več ali manj v razsulu.

No ne ravno v popolnem razsulu , ampak delnem.
Navaditi se moram biti spet srečna sama s sabo.
Navaditi se moram na življenje doma.
Navaditi se bo treba na novo službo.
In predvsem na to da ne smem sanjariti o tem kaj bo prinesla prihodnost.

Nekateri bi rekli, da kar je bilo je bilo....
Res je, kar je bilo je bilo in upam da bo kdaj spet kaj takega prišlo.

Ne mislim ravno na ljubezen, ampak na upanje in sanjarjenje kaj bo čas prinesel.
Upanje da je za vsakega nekdo, da obstaja izraz "in živela sta srečno do konca svojih dni", upanje.....ja vem upam veliko stvari.

No ja čas bo pokazal kaj ima v planu zame, upam samo da ne bo predolgo se obiral :)

p.s.: nič grem jaz še eno dozo tablet uzet,ker sem še vedno bolana.:) se slišmo kmalu spet s kakim mojim norim filozofiranjem.

ljubezen..kaj je že to

ja zmenek na petek 13. se ni glih najboljš končal niti začel. uglavnem vse skupi je blo kr neki..tipa se izogibam ker se mi enostavno ne da ukvarjat z njim..ma no, kdo pa sploh pravi da bi se mogla ukvarjat z njim? :)

no ja drgač pa ljubezen stoji, in bo še stala neki cajta,...ker sem začuda ugotovila da fuul uživam odkar sem spet samska...ni mi treba skrbet zarad dnarja kolk ga porabim, ni mi treba skrbet kako se obnašat v družbi, ni mi treba skrbet da bom taprav cajt doma in kaj bom počela oz s kom bom preživela prosti čas. uglavnem fajn filing-bomo vidl kok cajta bo držu ta filing :)

drgač pa itak delam non stop, po šest dni na teden, tko da dnarja bo še in še, pa še slabe vesti ne bo če ga bom zapravla vse zase :) sej ne da sem na razprodajah zdej zagonila okol 300 al 400 evrov, niti ne vem točno kolk sm zapravla :)

uff kaj sm ugotovila, da mamo čez 14 dni poroko..ojej jaz pa še nimam hlač in čevljem kupljenih in niti pojma nimam kako frizuro bom mela...no ja pa sej neki cajta mam še :)