Bilo je 26.4.2007.
Bil je četrtek.
Ti si že zjutraj odšel. Jaz sem ostala doma.
Ni se mi dalo na faks, saj sem vedela da je pred menoj še cel delovni dan..in še kar nekaj delovnih dni.
Govorila sva po telefonu.
Povedal si mi, da si se dan prej preko msn-ja pogovarjal s skupno kolegico o obisku Ikee. In ker se pač nisva videla oz zgrešila, saj sem takrat veliko delala (razlog povem potem) si rekel naj poiščem na tvojem računalniku med zgodovino kaj sta se zmenila oz kdaj bi šli v Ikeo.
In sem pogledala. Prebrala vajin pogovor. Nič posebnega.
A v zgodovini ni bil samo vajin pogovor...bili so tudi drugi.
Veliko drugih. Pogovori z različnimi ženskami.
A vsem je bilo nekaj skupnega.
Ob vsakem prebranem pogovoru se mi je na novo zlomilo srce.
V njih si me opisoval kot zmaja.
Vabil si jih v stanovanje kjer sva skupaj živela.
Vabil si jih takrat, ko mene ni bilo.
Podrobno si opisoval, kaj bi jim delal..
Ti, moja ljubezen, si drugim ženskam razlagal kaj bi počel z njimi v postelji...
In z vsako prebrano vrstico se je srce lomilo na še manjše koščke...
Ne vem kako a uspelo mi je spakirati eno torbo oblačil, pograbila prenosnik in poklicala T in N, da se dobimo prej...ker sej jih potrebovala.
V tistem trenutku nisem vedela kaj na storim...ali naj se zjočem ali naj bom jezna.
Edina stvar, ki sem ti jih že na začetku povedala da ne prenašam in nikoli ne bom je varanje....
Napisala sem na listek HVALA in ADIJO ter ga pustila na kuhinjski mizi.
Pobožala najino mačko in zaprla vrata za seboj.
Kako točno sem prišla do Ljubljane še sedaj ne vem...a vem da sem na vso moč se trudila zadržati solze v sebi.
Tudi, ko si prišel k meni v službo, ker si se želel pogovoriti...
Najraje bi te takrat preklela...
Vprašala "zakaj? "..
A vse kar sem takrat ti lahko rekla, (skoraj) brez solz v očeh je bilo "da se ne morem sedaj pogovarjati s teboj"....
In si šel..
And the rest is history they say...
Tako sem jaz doživljala tisti dan...do danes še vedno najbolj grozen dan, za katerega sem misnlia da se ne bo nikoli zgodil a se je.
Nikoli ti do sedaj nisem povedala zakaj sem takrat toliko več delala in zakaj me posledično ni bilo toliko doma in ob tebi...
A razlog je preprost...
ker si bil vedno do takrat pozoren in nadvse izviren s pozornostmi do mene, sem tudi sama želela narediti nekaj lepega zate...želela sem te presenetiti za rojstni dan, ki si ga imel nato dva meseca kasneje, želela sem naju peljati v London za vikend...in tako presenetiti tebe in sebi izpolniti dolgoletno željo...
Žal London še vedno ostaja le želja...
