Vsako leto je težje

Nikoli nisem pretirano skrivala svojih čustev..no vsaj ne pred ljudmi, ki sem jim dovolj 'zaupala' in so bili pomembni zame.
Če sem bila vesela sem to pokazala.
Če sem bila jezna, so to videli.
Če sem bila razočarana, sem se odmaknila.
In če sem ljubila, sem ljubila s celim srcem...mogoče nisem vedno tega vsak dan povedala a zagotovo sem to pokazala z malimi dejanji.

A starejša kot sem bolj me je strah izkazovati čustva. Ali bolje rečeno, postala sem še bolj previdna.
Težave mi delata predvsem  ljubezen in žalost.

Ko pridejo moja "obdobja", ko ne želim videti nobenega in se zaprem pred svetom...takrat težko povem ali pa vsaj nakažem, da sem žalostna, da sem daleč od tega da bi bila vesela. Nekako se potrudim in se skrijem za masko "normalne" osebe...a sem zdaleč od tega.

V zadnjih mesecih pa sem pričela opažati, da se težko prepustim ljubezni. Te me je strah bolj kot....bolj kot zobozdravnika (in njega me je na smrt strah).
Vsakič ko se zbližava se mu odmaknem..
Ni posebnega razloga. Ni on nič kriv, daleč od tega...je najbolj potrpežljiv človek, a včasih se vprašam koliko časa bo še to prenašal..

Ne vem kako bi se rešila tega...Tega občutka, da če se prepustim ljubezni, da bom skočila v prepad...

Včasih je dovolj...

...dovolj je bil občutek, da je nekdo ležal zraven mene na kavču, ko sva gledala film.

To, priznam, pogrešam...
Ne pogrešam nekoga in vsega kar pride zraven...
Pogrešam pa občutek oziroma zavedanje, da je nekdo v bližini, ko se obrneš in vidiš nekoga na drugi strani kavča.
Ne gre za ljubezen, ne gre za željo po preteklosti,
..gre za občutek, da nisi sam pa čeprav samo za nekaj ur.

Včeraj si mi podaril ta občutek in zato sem ti hvaležna, ker ob vsemu kar se mi dogaja trenutno v življenju je bilo to vse kar sem potrebovala.... in zato sem ti neverjetno hvaležna.

hvala ti...

Thank you for beeing my comfy blanket..