Že dolgo časa nazaj, sem ugotovila, da je najbolje da preteklost ostane preteklost.
In čeprav ni bilo lahko je uspevalo. Z enim manjšim kiksom.
Odšla sva v kino. Kot prijatelja.... a končalo se ni tako...
Nisva več prijatelja, ne smatram ga niti kot znanca.
Kar sva imela je v preteklosti in tam naj tudi ostane.
Nekdo, ki ti lahko z pogledom in dejanjem, prikliče solze v oči, paše v preteklost.
Upala sem, resnično sem upala, da bova tako odrasla da bova prijatelja, a sem ugotovila da to ni možno ne iz moje ne iz njegove strani. Pa saj je ubistvu tako še najbolje. Zakaj bi se obremenjevala z nečim kar očitno ni fukcioniralo? Oba sva imela napake in jih še vedno imava,a včasih je bolje poskusiti kot se celo življenje spraševati 'kaj če''... A obstajajo tudi ljudje, ki me ne obsojajo zaradi mojih napak, ampak mi jih poskušajo pomagati in premagati.
In točno to potrebujem.
Nekoga, ki me vzpodbuja, ki me ne spravi v slabo voljo z svojim obnašanjem, ki me ljubi takšno kot sem, z vsemi napakami in vsemi dobrimi lastnostmi...in nekoga, ki vidi da mi pomeni vse na svetu, pa čeprav imam včasih probleme mu to pokazati.
To si zaslužim in to mi pripada.
Sedaj se veselim prihodnosti.
Preteklost ostaja samo še na papirju in še to v redkih trenutkih, ko čutim, da želim nekaj izrazit, nekaj kar je iz mojega srca.
Ali veste, kdaj ste preboleli? ko vas ne gane popolnoma nič več.
Pri meni je bilo, tisti dan, ko sem se 'izpostavila' in ga vprašala kaj si misie o naju in ali ima sploh smisel nekaj probavat. Zelo jasno, glasno in na precej grd način sem dobila svoj odgovor ter pojasnilo da živim v iluziji...in takrat, v tistem trenutku, se mi je prvič zgodilo da zanj ni utrnila niti ena solza. Vzela sem telefon izbrisala telefonsko, izbrisala vse možne stike, maile in vse kar bi me lahko povezovalo z njim...in od takrat zame ne obstaja več.
Niti nisem pomislila nanj, do pred nekaj dnevi ko sem spisala tisto pesem, kot nek zaključek vsej tej godlji, ki bi se morala končati že pred več kot 2 letoma.
in sedaj....sedaj se počutim lahkotno, z nasmeškom na obrazu, ki ga opazijo tudi drugi.
Ta zapis bom pa po vsej verjetnosti kaj kmalu zbrisala, saj ga ne potrebujem...Nič več.
Moje srce, duša ga ne potrebujeta več...zato hvala ti za vse.
