Ravno sem se vrnila iz prve ure salse.
Polna sem energije, navdušena nad plesom in komaj čakam da pride naslednji petek, ko se spet prepustim ritmu salse.
Spet nekaj za mojo dušo in telo :)
petek, 25. september 2009
četrtek, 24. september 2009
nekaj fotk...
petek, 18. september 2009
Zasedena?
Včeraj mi je nekdo očital, da sem ful preveč zasedena in da si ne vzamem čas za določene ljudi...hmmm....mogoče sem pa res?
se bom poskušala potrudit in ne biti tako zelo zaposlena in zasedena, ter da si bom vzela čas za vse kavice, ki sem jih obljubila.
se bom poskušala potrudit in ne biti tako zelo zaposlena in zasedena, ter da si bom vzela čas za vse kavice, ki sem jih obljubila.
torek, 15. september 2009
Mala je dala
ma ajde svojim putem idi dalje
ne trebam ja tvoje zagrljalje
pa da poslije pricas mala je dala
nije to sala, nije to sala
sobota, 12. september 2009
Leto izpolnjevanja želja
Pa ne kar vsakih želja...Mojih želja.
Največja želja je bila nova tetovaža...in kljub temu da sem jo kar nekaj časa čakala jo sedaj imam in krasi mojo roko.
Nekateri bi rekli, da ni nič posebnega, meni pa pomeni veliko.
Tetoviranega imam barvnega metulja, ki leta me zvezdami. Dala sem si to zato, ker bi rada zadnje obdobje obeležila, kot čas v katerem sem se preobrazila v osebo kakršna sem danes, zvezde zaznamujejo vse cilje za katerimi stremim, in barve zato ker hočem da je moje življenje polno veselja, zabave,da je kar se da barvito.
Naslednja želja, ki si jo želim izpolniti je premagati svoj strah pred višino, zato bi šla rada leteli z balonom...mogoče se bo tudi to izpolnilo kaj kmalu :)
Zadnia večji želji pa sta nov avto in moja sanjska kuhinja...a tukaj sem skoraj prepričana, da mi v letošnjem letu ne bo uspelo izpolniti ti dve želji. A nič hudega, saj bom imela še veliko let za izpolnjevanje svojih želja. Ker taka pač sem...ko se odločim za nekaj ne odneham dokler tega ne dosežem.
Največja želja je bila nova tetovaža...in kljub temu da sem jo kar nekaj časa čakala jo sedaj imam in krasi mojo roko.
Nekateri bi rekli, da ni nič posebnega, meni pa pomeni veliko.
Tetoviranega imam barvnega metulja, ki leta me zvezdami. Dala sem si to zato, ker bi rada zadnje obdobje obeležila, kot čas v katerem sem se preobrazila v osebo kakršna sem danes, zvezde zaznamujejo vse cilje za katerimi stremim, in barve zato ker hočem da je moje življenje polno veselja, zabave,da je kar se da barvito.
Naslednja želja, ki si jo želim izpolniti je premagati svoj strah pred višino, zato bi šla rada leteli z balonom...mogoče se bo tudi to izpolnilo kaj kmalu :)
Zadnia večji želji pa sta nov avto in moja sanjska kuhinja...a tukaj sem skoraj prepričana, da mi v letošnjem letu ne bo uspelo izpolniti ti dve želji. A nič hudega, saj bom imela še veliko let za izpolnjevanje svojih želja. Ker taka pač sem...ko se odločim za nekaj ne odneham dokler tega ne dosežem.
If it's lovin' that you need
If it's loving that you want
Then you should make me your girl, your girl
If it's loving that you need
Baby come and share my world, share my world
If it's loving that you want
Then come and take a walk with me, walk with me
Cause, everything that you need, I got it right here baby, baby
Now it's obvious you need a friend to come hold you down
Be that one you share your everything when no one's around
Baby come tell me your secrets, and tell me all your dreams
'Cause I can see you need someone to trust
You can trust in me
Then you should make me your girl, your girl
If it's loving that you need
Baby come and share my world, share my world
If it's loving that you want
Then come and take a walk with me, walk with me
Cause, everything that you need, I got it right here baby, baby
Now it's obvious you need a friend to come hold you down
Be that one you share your everything when no one's around
Baby come tell me your secrets, and tell me all your dreams
'Cause I can see you need someone to trust
You can trust in me
sreda, 9. september 2009
Nič več solz...
Že dolgo časa nazaj, sem ugotovila, da je najbolje da preteklost ostane preteklost.
In čeprav ni bilo lahko je uspevalo. Z enim manjšim kiksom.
Odšla sva v kino. Kot prijatelja.... a končalo se ni tako...
Nisva več prijatelja, ne smatram ga niti kot znanca.
Kar sva imela je v preteklosti in tam naj tudi ostane.
Nekdo, ki ti lahko z pogledom in dejanjem, prikliče solze v oči, paše v preteklost.
Upala sem, resnično sem upala, da bova tako odrasla da bova prijatelja, a sem ugotovila da to ni možno ne iz moje ne iz njegove strani. Pa saj je ubistvu tako še najbolje. Zakaj bi se obremenjevala z nečim kar očitno ni fukcioniralo? Oba sva imela napake in jih še vedno imava,a včasih je bolje poskusiti kot se celo življenje spraševati 'kaj če''... A obstajajo tudi ljudje, ki me ne obsojajo zaradi mojih napak, ampak mi jih poskušajo pomagati in premagati.
In točno to potrebujem.
Nekoga, ki me vzpodbuja, ki me ne spravi v slabo voljo z svojim obnašanjem, ki me ljubi takšno kot sem, z vsemi napakami in vsemi dobrimi lastnostmi...in nekoga, ki vidi da mi pomeni vse na svetu, pa čeprav imam včasih probleme mu to pokazati.
To si zaslužim in to mi pripada.
Sedaj se veselim prihodnosti.
Preteklost ostaja samo še na papirju in še to v redkih trenutkih, ko čutim, da želim nekaj izrazit, nekaj kar je iz mojega srca.
Ali veste, kdaj ste preboleli? ko vas ne gane popolnoma nič več.
Pri meni je bilo, tisti dan, ko sem se 'izpostavila' in ga vprašala kaj si misie o naju in ali ima sploh smisel nekaj probavat. Zelo jasno, glasno in na precej grd način sem dobila svoj odgovor ter pojasnilo da živim v iluziji...in takrat, v tistem trenutku, se mi je prvič zgodilo da zanj ni utrnila niti ena solza. Vzela sem telefon izbrisala telefonsko, izbrisala vse možne stike, maile in vse kar bi me lahko povezovalo z njim...in od takrat zame ne obstaja več.
Niti nisem pomislila nanj, do pred nekaj dnevi ko sem spisala tisto pesem, kot nek zaključek vsej tej godlji, ki bi se morala končati že pred več kot 2 letoma.
in sedaj....sedaj se počutim lahkotno, z nasmeškom na obrazu, ki ga opazijo tudi drugi.
Ta zapis bom pa po vsej verjetnosti kaj kmalu zbrisala, saj ga ne potrebujem...Nič več.
Moje srce, duša ga ne potrebujeta več...zato hvala ti za vse.
In čeprav ni bilo lahko je uspevalo. Z enim manjšim kiksom.
Odšla sva v kino. Kot prijatelja.... a končalo se ni tako...
Nisva več prijatelja, ne smatram ga niti kot znanca.
Kar sva imela je v preteklosti in tam naj tudi ostane.
Nekdo, ki ti lahko z pogledom in dejanjem, prikliče solze v oči, paše v preteklost.
Upala sem, resnično sem upala, da bova tako odrasla da bova prijatelja, a sem ugotovila da to ni možno ne iz moje ne iz njegove strani. Pa saj je ubistvu tako še najbolje. Zakaj bi se obremenjevala z nečim kar očitno ni fukcioniralo? Oba sva imela napake in jih še vedno imava,a včasih je bolje poskusiti kot se celo življenje spraševati 'kaj če''... A obstajajo tudi ljudje, ki me ne obsojajo zaradi mojih napak, ampak mi jih poskušajo pomagati in premagati.
In točno to potrebujem.
Nekoga, ki me vzpodbuja, ki me ne spravi v slabo voljo z svojim obnašanjem, ki me ljubi takšno kot sem, z vsemi napakami in vsemi dobrimi lastnostmi...in nekoga, ki vidi da mi pomeni vse na svetu, pa čeprav imam včasih probleme mu to pokazati.
To si zaslužim in to mi pripada.
Sedaj se veselim prihodnosti.
Preteklost ostaja samo še na papirju in še to v redkih trenutkih, ko čutim, da želim nekaj izrazit, nekaj kar je iz mojega srca.
Ali veste, kdaj ste preboleli? ko vas ne gane popolnoma nič več.
Pri meni je bilo, tisti dan, ko sem se 'izpostavila' in ga vprašala kaj si misie o naju in ali ima sploh smisel nekaj probavat. Zelo jasno, glasno in na precej grd način sem dobila svoj odgovor ter pojasnilo da živim v iluziji...in takrat, v tistem trenutku, se mi je prvič zgodilo da zanj ni utrnila niti ena solza. Vzela sem telefon izbrisala telefonsko, izbrisala vse možne stike, maile in vse kar bi me lahko povezovalo z njim...in od takrat zame ne obstaja več.
Niti nisem pomislila nanj, do pred nekaj dnevi ko sem spisala tisto pesem, kot nek zaključek vsej tej godlji, ki bi se morala končati že pred več kot 2 letoma.
in sedaj....sedaj se počutim lahkotno, z nasmeškom na obrazu, ki ga opazijo tudi drugi.
Ta zapis bom pa po vsej verjetnosti kaj kmalu zbrisala, saj ga ne potrebujem...Nič več.
Moje srce, duša ga ne potrebujeta več...zato hvala ti za vse.
nedelja, 6. september 2009
Izbrisani
Če lahko država izbriše ljudi, zakaj ne bi tudi jaz.
Zame ne obstajaš več.
Ne dihaš, ne hodiš, ne živiš...
Zame si samo še del preteklosti...
slab del preteklosti, čeprav si tega nisem želela.
Noben človek si ne zasluži, da mu nekdo povzroči toliko žalosti, toliko gorja, kot si jo ti meni.
Nekoč daleč tega sem verjela vate, da si dober človek....sedaj ne verjamem več.
Ne živiš več, ne dihaš, ne hodiš po tej zemlji..
Zame, ne boš nikoli več kot tisti občutek, ko te nekajslabega stiska pri srcu.
Bil si vse, sedaj pa si zame NIČ.
Zame ne obstajaš več.
Ne dihaš, ne hodiš, ne živiš...
Zame si samo še del preteklosti...
slab del preteklosti, čeprav si tega nisem želela.
Noben človek si ne zasluži, da mu nekdo povzroči toliko žalosti, toliko gorja, kot si jo ti meni.
Nekoč daleč tega sem verjela vate, da si dober človek....sedaj ne verjamem več.
Ne živiš več, ne dihaš, ne hodiš po tej zemlji..
Zame, ne boš nikoli več kot tisti občutek, ko te nekajslabega stiska pri srcu.
Bil si vse, sedaj pa si zame NIČ.
Naročite se na:
Objave (Atom)