Z leti se ljudje spreminjamo.
Odraščamo. Zorimo. Se poročimo. Postanemo starši. Osivimo.
Odrasla sem.
Osivela sem.
To pa je trenutno vse.
Nisem poročena, nimam otrok in to se tudi kaj kmalu ne bo spremenilo.
Imam prijateljice, veliko prijateljic, ki so poročene, ki imajo otroke, ki imajo...drugačno življenje od mojega. In zadnje čase imam občutek, da ne znajo/ne morejo/nočejo razumeti mojega življenja. Nekako samoumevno jim je da jim bom sledila. A jim nočem. Ne želim.
Ne zavidam jim, sej jim je lepo, a to je njihovo življenje, same so si ga izbrale...to ni življenje zame. Še. Mogoče bo čez nekaj časa, a imam občutek da bom do takrat odšla iz njihovega življenja, ker se mi enostavno ne da več enostransko truditi za njihovo pozornost oz prijateljstvo. Vem da so prioritete drugačne, a jaz sem še vedno jaz. Konec koncev nisem punčka iz poličke, ki jo vzameš ko ti je dolgčas in bi se rad igral. Sem jaz.
Še vedno sem oseba, ki gre na zvečer na kavo ko jo pokličeš.
Še vedno sem oseba, ki bi 4 ure preživela ob pomerjanju oblek.
Še vedno sem oseba, ki gre rada na večerjo.
Še vedno sem jaz, a VI pozabljate name..
