Z leti se ljudje spreminjamo.
Odraščamo. Zorimo. Se poročimo. Postanemo starši. Osivimo.
Odrasla sem.
Osivela sem.
To pa je trenutno vse.
Nisem poročena, nimam otrok in to se tudi kaj kmalu ne bo spremenilo.
Imam prijateljice, veliko prijateljic, ki so poročene, ki imajo otroke, ki imajo...drugačno življenje od mojega. In zadnje čase imam občutek, da ne znajo/ne morejo/nočejo razumeti mojega življenja. Nekako samoumevno jim je da jim bom sledila. A jim nočem. Ne želim.
Ne zavidam jim, sej jim je lepo, a to je njihovo življenje, same so si ga izbrale...to ni življenje zame. Še. Mogoče bo čez nekaj časa, a imam občutek da bom do takrat odšla iz njihovega življenja, ker se mi enostavno ne da več enostransko truditi za njihovo pozornost oz prijateljstvo. Vem da so prioritete drugačne, a jaz sem še vedno jaz. Konec koncev nisem punčka iz poličke, ki jo vzameš ko ti je dolgčas in bi se rad igral. Sem jaz.
Še vedno sem oseba, ki gre na zvečer na kavo ko jo pokličeš.
Še vedno sem oseba, ki bi 4 ure preživela ob pomerjanju oblek.
Še vedno sem oseba, ki gre rada na večerjo.
Še vedno sem jaz, a VI pozabljate name..
Špela.
OdgovoriIzbrišiVsaka stvar se zgodi z nekim namenom, razlogom. Pa čeprav tisti trenutek ne vidimo ali ne želimo videti zakaj je temu tako.
V življenju srečamo veliko ljudi, nekateri so z nami leta, drugi le kratek čas. In od vseh ljudi je nekaj takih, ki te bodo znali vedno razumeti, pa čeprav se jim bo življenje spreminjalo, nekaj pa te kar naenkrat ne bo več razumelo in se boste odtujili.
Jaz mislim, da smo na svetu zato, da se drug od drugega učimo določenih stvari, ob katerih rastemo. Duhovno, mentalno in še kako napredujemo v svojem življenju. Ko od neke osebe pridobimo neko znanje je čas, da gre oseba naprej in "pomaga" še komu.
Umetnost pa je, da človeka ohraniš v lepi luči, v lepem spominu, saj se je odtujil od tebe, ti pa skoraj ne veš zakaj, oziroma se ti nekaj svita, pa si vseeno razočarana, saj je bil tvoj prijatelj, zaupnik, sedaj pa to kar naenkrat ni več. Ti kar bodi ti. To je dobro. In kmalu bodo v tvojem življenju pravi prijatelji, ki te bodo sprejeli tako kot si. Tisti ostali, ki pričakujejo od tebe da si kot oni, pa naj le grejo iz tvojega življenja. Pusti jim oditi zdaj, ko ste še v lepih odnosi.
Ti ostani ti, kdor je resnični prijatelj, se bo spomnil nate!
Dobro je, če veš kaj hočeš, kaj te osrečuje in tako tudi živiš. Bolj žalostno je, če imaš vse ostalo, pa te kljub temu navdaja občutek, da ti nekaj manjka.
OdgovoriIzbriši@Anonimni: Hvaležna sem za ljudi, ki kljub mojim 'norostim' vztrajajo ob meni :)
OdgovoriIzbriši@Mai and nadinka: Vse ima svoje vzpone in padce..tudi jaz :)
folk je egoisticen. tudi, ce se delno lahko strinjam, da ima lahko (mogoce) vse svoj razlog, se vedno menim, da se vseh stvari res ne more tako enostavno razloziti. Zame je to tolazba za reveze, kot bi rekli staroselci. nekateri ljudje pac ne vidijo vrednosti prijateljsva oz odnosa. V tem smislu je seveda prav, da gredo. Je pa to zalostno. ne me farbat, da ne mores najti casa, tudi ce 2x na leto in tudi, ce imas 10 otrok. b.s.
OdgovoriIzbriši