Presenečenja

Ura je 4 zjutri, jaz pa ne spim že dobro uro. Pa ne po lastni izbiri...

In ker ne spim začnem razmišljat...

V četrtek je imel moj bivši rojstni dan. Pa sva šla na pijačo. Nič obveznega. Samo na pijačo, ker je pač imel rojstni dan, ker je povabil, ker sem bila ravno v btc-ju in sem imela čas. Zakaj pa ne? Saj nikjer ne piše da ne bi smela. Moram rečt, da sem se imela zelo lepo...a kaj ko potem začne človek premišljevati...in ko začneš premišljevati ni nikoli dobro.

In se je začel vrteti v moji glavi:
Kok je fajn se pogovarjat z njem...
kok ma lepe učke...
no ja tut rit je še vedno dobra...
to je človek, ki si ga ljubila...
kaj pa če bi ga povabila na še eno kavo...
a pa si pripravljena na to...
kaj če bi se dve leti nazaj, drugače razpletnlo...
ma ja, dej povabi ga na kavo, sej zgubit nimaš nič...
ne ga povabit na kavo, ker se boš zdela vsiljiva...
počakaj da te on povabi na kavo...
kaj pa če ne bo povabil na kavo...
o šit, kok ma lep nasmeh....

in še, in še in še....

in kaj zdej?
Včeraj sem ga povabila, pa je rekel da nima časa...ok to bom vzela kot zavrnitev, razen če me ne povabi na kavo...

Ma kaj pa vem, še sama ne vem kaj bi rada...vem samo da sem se imela lepo, in da ga je bilo lepo vidt in slišat kako mu gre v življenju, in da bi šla z veseljem še kdaj na kavo z njim. Morm rečt, da mu gre zelo lepo, sem vesela zanj in morm rečt, da sem tudi ponosna nanj ker si je tako zrihtal življenje. Pred dvema letoma si ne bi mislila, da bo postal tak... bila sem prijetno presenečena.

Še dobr, da sem trenutno tolk zaposlena z vsemi drugimi stvarmi, da se ne ubadam samo s tem...a vseeno...

kaj bi blo, če bi blo takrat drugače?
Ma nikoli ne veš...ampak mislim, da sva bila zelo premlada takrat, samo nisem si želela priznat. Ne obžalujem ničesar, kar sva imela...mogoče samo način kako sva se razšla, da se nisva mogla odkrito pogovorit, kako kdo od naju čuti do drugega in do najine veze, ampak to naredi mladost pri človeku.

Sedaj? Sedaj sem v dilemi.
Nekaj mi pravi naj poskusim iti na še eno kavo z njim, saj nikoli ne veš, mogoče pa dobim res dobrega prijatelja iz tega ali kaj drugega.
Spet nekaj drugega mi pravi naj se ne spuščam v to, ker je predolgo trajalo da sem oprostila in pozabila določene stvari. In da naj pustim stvari v preteklosti, ker tja pač sodijo.

A kljub vsemu je to človek, ki je imel moje srce in ga bo delček imel vedno, in prav tako bo vedno prostor zanj v mojem srcu, saj sem z njem doživela veliko stvari, lepih in malo manj lepih, z njim sem doživela življenje, ljubezen, razočaranje, upanje,...

Pa sem pripravljena, na to? Ne nisem, priznam da nisem, nočem se izpostavljat...tako kot je prišlo tako bo odšlo...še vedno je odšel od mene, zakaj bi tokrat ostal in poskušal biti moj prijatelj,ali si to sploh želim? Sploh pa zakaj bi si on to želel? Zato da mu razlagam, o svojih problemih s fanti?
Zato da mu razlagam kako bi na momente odšla daleč starn od vseh?
Zato da mu razlagam kako včasih človek potrebuje samo objem in da tako ve da bo vse v redu?
Zato damu razlagam kako uživam v službi in svojem življenju?
....no pa saj zato so prijatelji...
Ampak zakaj bi njega to zanimalo?
ne gre...s človekom, ki si ga ljubil je zelo težko biti prijatelj, predvsem zato ker potem vedno, nekje zadaj, obstaja vprašanje "Kaj pa če bi bilo drugače?"

Vem, zdele sem začela že raztreseno pisat, a kaj ko je toliko stvari v glavi in toliko stvari se dogaja.


Dovolj je bilo...
Povabila sem ga, povabilo je zavrnil...
Sedaj je on na vrsti, če bo želel...
Če ne, pa tudi v redu, še vedno imam celo srce, samo kako urco manj spanca, to pa je tudi vse...

konec koncev, je življenje polno presenečenj, zato se bom tudi jaz pustila presenetit, brez pričakovanj o čemerkoli, saj presenečenja so najboljša ko jih ne pričakuješ.


zato se prepuščam presenečenju, kakršnokoli že bo...