Cel teden že poslušam:
* še zadnji ponedeljek v tem letu
* še zadnjič grem v službo
* še zadnjič grem v šolo
* še zadnji petek v letu
* itd...
AAAAAAAaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.....
dovolj je teh zadnjič!
No ja, za konec bom še jaz dodala svoj zadnjič :)
* Še zadnjič letos se vam oglašam :)
SREČNO 2011!!
petek, 31. december 2010
sreda, 29. december 2010
Up, up and away!
Po nekaj dnevih res groznega občutja (pa ne zarad zdravja) je končno prišel dan, ki je bil ravno za mojo dušo.
Dan pol čveka, smeha, pizdakanja čez druge ljudi, obujanja spominov, delanja planov, kavic in čajev...
In učne ure. Ja točno, učne ure sem imela.
Učne ure pečenja palačink. Ja točno tako. Kljub vsemu mojemu kuharskemu znanju in pekovski odličnosti (mal si piham na dušo ja) NE ZNAM narest palačink. No dobr, vem kaj gre v testo in kakšen je princip pečenja, ampak enostavno ne znam oz. mi ne uspe narest dobrih, lepih in uporabnih palačink. Ok, tiste biskvitne, angleške že ratajo, a te...te so razred zase :)
No ja, uglavnm hotla sem napisat, da po parih dneh čistega razsutja sem potrebovala en tak dan poln energije, dobre volje in sončka, da se takoj počutim bolje. Hvala A.!
Dan pol čveka, smeha, pizdakanja čez druge ljudi, obujanja spominov, delanja planov, kavic in čajev...
In učne ure. Ja točno, učne ure sem imela.
Učne ure pečenja palačink. Ja točno tako. Kljub vsemu mojemu kuharskemu znanju in pekovski odličnosti (mal si piham na dušo ja) NE ZNAM narest palačink. No dobr, vem kaj gre v testo in kakšen je princip pečenja, ampak enostavno ne znam oz. mi ne uspe narest dobrih, lepih in uporabnih palačink. Ok, tiste biskvitne, angleške že ratajo, a te...te so razred zase :)
No ja, uglavnm hotla sem napisat, da po parih dneh čistega razsutja sem potrebovala en tak dan poln energije, dobre volje in sončka, da se takoj počutim bolje. Hvala A.!
nedelja, 26. december 2010
Priznam!
Priznam!
Še zmeraj me zbode v srcu ta datum.
Še zmeraj...po vsem tem času, po vseh teh letih.
Priznam, da so bila to najlepša leta. Saj ne da tudi ta niso lepa, a tista bodo za zmeraj imela posebno mesto. So bila leta polna novih občutkov, novih doživetij, novih izkušenj. So bila prva taka leta. In ravno zato me bo za vekomaj stisnilo pri srcu na ta datum.
Ne morem drugače...pri meni so pomembni datumi, taki in drugačni. In ob vsakem pomembnem mi privrejo na dan različna čustva.
Čustva, razmišljanja, občutki, ki jih ne morem razlagati prijateljem. Zakaj? ker ne bi razumeli. Vsak izmed njih je zatopljen v svoje življenje. In včasih imam občutek, da nimam pravice jih prositi za košček njihovega časa, saj ta čas pripada njim, njihovim partnerjem, njihovim družinam...šele nato mogoče meni.
Ne morem poklicati N. in ji reči "Pojdi, greva v šoping."...ker poznam odgovor, ki je zmeraj isti.
Ne morem poklicati I. in ji reči "Pojdi, greva na cigaret."..ker je predaleč.
Ne morem poklicati T. in ji reči "Pojdi, greva na čvek." ...ker nima časa.
Ne morem poklicati A. in ji reči "Pojdi, greva na kavo."...ker ima svoje obveznosti.
In tukaj se konča moj spisek ljudi, ki jih pokličem kadar mi je hudo.
Ubistvu sem jih nehala klicati, ker....ker ne bi razumeli. Ker ne poznajo več teh občutkov, ker....ker živijo svoje življenje. Svoje življenje z vzponi in padci, s svojimi ljubljenimi, s svojimi dragimi.
Bilo bi že pravo presenečenje, če bi kdo pod to mojo "fasado" srečne osebe, opazil da počasi razpadam na koščke in da nič ne morem pomagati pri temu. Pa če se še tako trudim...enostavno ne zmorem. Ali pa ne znam več biti srečna? Ali pa sem se enostavno predobro naučila igrati srečno osebo pred drugimi?
Vem samo, da je težko. Težko je ob vseh dnevih, a ob takih, ki te spomnijo na pretekle trenutke še toliko bolj.
Danes bom spet igrala. Spet bom v vlogi srečne osebe, ki uživa v decemberskih prazničnih dneh. In spet noben ne bo opazil, da se komaj še držim skupaj...
Komaj...
Še zmeraj me zbode v srcu ta datum.
Še zmeraj...po vsem tem času, po vseh teh letih.
Priznam, da so bila to najlepša leta. Saj ne da tudi ta niso lepa, a tista bodo za zmeraj imela posebno mesto. So bila leta polna novih občutkov, novih doživetij, novih izkušenj. So bila prva taka leta. In ravno zato me bo za vekomaj stisnilo pri srcu na ta datum.
Ne morem drugače...pri meni so pomembni datumi, taki in drugačni. In ob vsakem pomembnem mi privrejo na dan različna čustva.
Čustva, razmišljanja, občutki, ki jih ne morem razlagati prijateljem. Zakaj? ker ne bi razumeli. Vsak izmed njih je zatopljen v svoje življenje. In včasih imam občutek, da nimam pravice jih prositi za košček njihovega časa, saj ta čas pripada njim, njihovim partnerjem, njihovim družinam...šele nato mogoče meni.
Ne morem poklicati N. in ji reči "Pojdi, greva v šoping."...ker poznam odgovor, ki je zmeraj isti.
Ne morem poklicati I. in ji reči "Pojdi, greva na cigaret."..ker je predaleč.
Ne morem poklicati T. in ji reči "Pojdi, greva na čvek." ...ker nima časa.
Ne morem poklicati A. in ji reči "Pojdi, greva na kavo."...ker ima svoje obveznosti.
In tukaj se konča moj spisek ljudi, ki jih pokličem kadar mi je hudo.
Ubistvu sem jih nehala klicati, ker....ker ne bi razumeli. Ker ne poznajo več teh občutkov, ker....ker živijo svoje življenje. Svoje življenje z vzponi in padci, s svojimi ljubljenimi, s svojimi dragimi.
Bilo bi že pravo presenečenje, če bi kdo pod to mojo "fasado" srečne osebe, opazil da počasi razpadam na koščke in da nič ne morem pomagati pri temu. Pa če se še tako trudim...enostavno ne zmorem. Ali pa ne znam več biti srečna? Ali pa sem se enostavno predobro naučila igrati srečno osebo pred drugimi?
Vem samo, da je težko. Težko je ob vseh dnevih, a ob takih, ki te spomnijo na pretekle trenutke še toliko bolj.
Danes bom spet igrala. Spet bom v vlogi srečne osebe, ki uživa v decemberskih prazničnih dneh. In spet noben ne bo opazil, da se komaj še držim skupaj...
Komaj...
sobota, 25. december 2010
It's that time of the year...
...when I wanna be left alone but at the same time I wanna be in his arms.
I want him to hold me and kiss me on my forehead...
I love how he kisses me...
I love his lips...still.
Oh, I'm just a big mess...
I want him to hold me and kiss me on my forehead...
I love how he kisses me...
I love his lips...still.
Oh, I'm just a big mess...
petek, 24. december 2010
Včasih si želim...
...da bi bila bolj pogumna.
...da bi zagrabila priložnost.
...da bi uživala v trenutku.
...da bi preprosto bila jaz.
Včasih nas je dane situacije strah, pravzaprav brez razloga, in takrat pustimo da nam skozi prste spolzijo neverjetne izkušnje, neverjetni trenutki.
Na žalost je bilo v letošnjem letu veliko trenutkov, ko nisem bila dovolj pogumna. Ko sem raje počakala trenutek ali dva. A kaj ko mi je potem žal tistih lepih trenutkov, ki sem jih zamudila, izkušenj, ki bi bile če bi si le upala. Veliko jih je bilo, zelo veliko jih je bilo v letošnjem letu. A pri temu sedaj ne morem storiti prav ničesar. Lako edino poskušam biti "pogumna" in drugič skočiti takim trenutkov naproti.
Vem...včasih je lažje to govoriti kot storiti, sploh če imaš občutek, da bo nastradalo tvoje srce. A srce se zaceli, potrebuje samo čas, nič drugega. In to si moram ponavljati iz dneva v dan - nič hudega če boli, saj bo s časom nehalo.
Torej prepuščam se....
...da bi zagrabila priložnost.
...da bi uživala v trenutku.
...da bi preprosto bila jaz.
Včasih nas je dane situacije strah, pravzaprav brez razloga, in takrat pustimo da nam skozi prste spolzijo neverjetne izkušnje, neverjetni trenutki.
Na žalost je bilo v letošnjem letu veliko trenutkov, ko nisem bila dovolj pogumna. Ko sem raje počakala trenutek ali dva. A kaj ko mi je potem žal tistih lepih trenutkov, ki sem jih zamudila, izkušenj, ki bi bile če bi si le upala. Veliko jih je bilo, zelo veliko jih je bilo v letošnjem letu. A pri temu sedaj ne morem storiti prav ničesar. Lako edino poskušam biti "pogumna" in drugič skočiti takim trenutkov naproti.
Vem...včasih je lažje to govoriti kot storiti, sploh če imaš občutek, da bo nastradalo tvoje srce. A srce se zaceli, potrebuje samo čas, nič drugega. In to si moram ponavljati iz dneva v dan - nič hudega če boli, saj bo s časom nehalo.
Torej prepuščam se....
Naročite se na:
Objave (Atom)