Priznam!

Priznam!
Še zmeraj me zbode v srcu ta datum.
Še zmeraj...po vsem tem času, po vseh teh letih.

Priznam, da so bila to najlepša leta. Saj ne da tudi ta niso lepa, a tista bodo za zmeraj imela posebno mesto. So bila leta polna novih občutkov, novih doživetij, novih izkušenj. So bila prva taka leta. In ravno zato me bo za vekomaj stisnilo pri srcu na ta datum.

Ne morem drugače...pri meni so pomembni datumi, taki in drugačni. In ob vsakem pomembnem mi privrejo na dan različna čustva.

Čustva, razmišljanja, občutki, ki jih ne morem razlagati prijateljem. Zakaj? ker ne bi razumeli. Vsak izmed njih je zatopljen v svoje življenje. In včasih imam občutek, da nimam pravice jih prositi za košček njihovega časa, saj ta čas pripada njim, njihovim partnerjem, njihovim družinam...šele nato mogoče meni.

Ne morem poklicati N. in ji reči "Pojdi, greva v šoping."...ker poznam odgovor, ki je zmeraj isti.
Ne morem poklicati I. in ji reči "Pojdi, greva na cigaret."..ker je predaleč.
Ne morem poklicati T. in ji reči "Pojdi, greva na čvek." ...ker nima časa.
Ne morem poklicati A. in ji reči "Pojdi, greva na kavo."...ker ima svoje obveznosti.

In tukaj se konča moj spisek ljudi, ki jih pokličem kadar mi je hudo.
Ubistvu sem jih nehala klicati, ker....ker ne bi razumeli. Ker ne poznajo več teh občutkov, ker....ker živijo svoje življenje. Svoje življenje z vzponi in padci, s svojimi ljubljenimi, s svojimi dragimi.

Bilo bi že pravo presenečenje, če bi kdo pod to mojo "fasado" srečne osebe, opazil da počasi razpadam na koščke in da nič ne morem pomagati pri temu. Pa če se še tako trudim...enostavno ne zmorem. Ali pa ne znam več biti srečna? Ali pa sem se enostavno predobro naučila igrati srečno osebo pred drugimi?

Vem samo, da je težko. Težko je ob vseh dnevih, a ob takih, ki te spomnijo na pretekle trenutke še toliko bolj.


Danes bom spet igrala. Spet bom v vlogi srečne osebe, ki uživa v decemberskih prazničnih dneh. In spet noben ne bo opazil, da se komaj še držim skupaj...

Komaj...