Pijača vs. Zmenek

Prvi zmenki so grozno...no grozni ni prava beseda...

Prvi zmenki so zastrašujoči...

Normalno je, da si vznemirjen, da si v pričakovanju, da si netrpen in tudi malo živčen.
A prvi zmenek je razred zase.

V petek sem imela enega izmed prvih zmenkov...
Saj na koncu je bilo super, ampak kaj je meni delalo cel dan po želodcu pa si ne morete predstavljati.
In vse bi bilo vredu, če bi to bila "pijača".

Razlika med "pijačo" in ""zmenkom" je gromozanska vsaj zame...

Na pijačo greš neobvezujoče, bolj prijateljsko, sproščeno... Veš, da ni nekih velikih pričakovanj, bolj lažerno spoznavanje. Če se dobro razumeta in če se zaštekata pa potem lahko pijačo nadgradiš :)

Zmenek pa je nekaj drugega...
Trudiš se biti čim bolj všečen, maksimalno se vizualno potrudiš (make up, oblekca, čevlji, nalakirani nohti,...) in še ti nadležni metuljčki :)
Že sama misel na to me zvije v želodcu :)
Ne rečem nič. Super se je potrudil in imela sem se super. A romantično sprehajanje po Ljubljani in večerja je vseeno malo preveč zame...vsaj za prvič :)

Torej kaj sem sploh želela povedati s tem nakladanjem...

Dragi moji fantje,
Vem, da je med vami še nekaj romantikov in se želite potruditi za punco. A vseeno rajši malo pomislite preden pretiravate z romantiko na prvem zmenku. Pomislite če se bo punca počutila prijetno ali nelagodno.
Za prvi zmenek vam priporočam pijačo. Večerjo pa rajši "prišparajte" za drugič ;)
Nikoli ne veste, mogoče pa ji jo boste kuhali pri sebi doma ;)

Počasi se daleč pride

Nekaj časa je že minilo, kar sem kaj prenavljala v stanovanju.
In nekaj časa pri meni pomeni nekaj mesecev.

No ubistvu se je vse skupaj pričelo pred tremi leti s kompletno prenovo kuhinje. Nato se je nadaljevalo s spalnico. Vmes sem imela nekaj mesec premora, nato pa je prišel na vrsto hodnik in dnevna soba.

Počasi a vztrajno vse prenavljam...no predvsem počasi :)
To pa zato, ker večino dela opravim sama.
No, da ne bom komu delala krivice.
Kuhinjo so mi montažerji zmontirali, in elektriko mi je električar napeljal oz preuredil po mojih željah, no pa tudi ploščicemi je keramičar položil.
A kljub temu je bilo in je še veliko stvari ki jih naredim sama.

Danes recimo sem nadaljevala s projektom "Jedilnica".
Pred dvema mesecema sem prebrusila in prelakirala steno na kateri je les na ultra hudo vijolično :)
Nasprotna stena je bila tudi oblečena v les a ta žal ni preživel :) Sem vse odstranila a žalso bile stene v dokaj slabem stanju in zato me je včeraj in danes čakalo gibsanje sten in brušenje...
Veliko prahu in boleče roke a stene so "zaflikane" :)
Barva je tudi že v pripravljenosti a prej moram še s knaufom obložiti ena vrata, kjer bo na koncu tabla za risanje :)

Mogoče se sliši grozno, dolgotrajno in utrujajoče a jaz enostavno uživam ob prenavljanju, pa četudi večji del naredim sama...no konec koncev bom vsaj imela narejeno tako kot želim :)


p.s.: slikovni material sledi ob priliki ;)

Izmučena

Konec šolskega leta...
Čas, ko večina nestrpno čaka poletje...

Jaz pa sem dobesedno izmučena po celem tednu sestankov in seminarjev, po spoznanju novih stvari in šokantnih resnic.
Ko misliš, da se bo zgodilo nekaj na kar čakaš že celo leto, nato pa ti tako, spotoma, povedo da tega ne bo..

Ura je 5 zjutraj in namesta, da bi spala, bedim...
Poznate stavek "Tako sem utrujen, da tudi spat ne morem" ... no to se mi dogaja - vse me fizično boli, psihično sem izmučena, a spati ne morem....  Še dobro da je pred vrati vikend, da si bom lahko malo dvignila razpoloženje s kakšnim izletom ali dvema.

Ob vsem temu pa se mi najbolj smili Doctor...vidmo me pogreša. Uni drugi se bo že navadil :)

Gospodinjska opravila

Vsi se spopadamo z njimi - nekateri bolje drugi slabše.

Sebe bi uvrstila nekje v zlato sredino - nimam vse brezmadežno pospravljenje in daleč od tega da bi uživala v gospodinjskih opravilih, a vem da so nujno potrebna...še toliko bolj pri meni ker živim sama in nimam nobenega 'sokrivca' na katerega bi zvalila krivdo za razmetano stanovanje :)

Nisem preveč dosledna v pospravljanju - predvsem čez teden zmanjka časa, a ko se lotim pospravljanja je vse tako kot mora biti.

Najhujše gospodinjsko opravilo zame je pomivanje posode.
Nikoli nisem marala pomivanja. Uživam v kuhanju in peki...a pomivanje - ne hvala  :)
Bivši fant se je vedno pritoževal, da umažem preveč posode (predvsem zato ker je moral on nato pomivati)..in zato sem rekla, da ko bom "velika" bom imela kuhinjo s pomivalnim strojem. Pred tremi leti mi je končno uspelo prenoviti kuhinjo in prva stvar, ki sem jo izbrala je pomivalni stroj - ne zamenjam ga za nič na svetu...postal je moj "najboljši prijatelj"   :)

Naslednje gospodinjsko opravilo, ki se ga nikoli nisem znala pravilno lotiti pa je čiščenje mikrovalovne pečice. Kupovala sem čistila, pa čistilne robčke za mikrovalovne pečice, itd...a vedno je mikrovalovna imela nato nek čuden vonj, vonj po čistilu, ki se je obdržal še kar lep čas.

Danes pa sem s pomočjo strička Googla našla "naravno čistilo"...in ker je bila moja mikrovalovna potrebna čiščenja sem se, septična, odločila da ga poskusim.
V stekleno skledo sem nalila vodo, narezala limono (pisalo je sicer da potrebujem 3 a imela sem samo 1) in vse skupaj dala "kuhati" v mikrovalovno za 45 minut.

Na koncu....
Nisem več skeptična glede takšnega načina čiščenja.
Mikrovalovno pečico sem samo obrisala z vlažnim servietom in to je bilo to. No sedaj diši po limonah :)


Zakaj sploh to pišem?
Ker sem bila presenečena nad rezultatom in ker mogoče pa vsaj enemu malo olajšam gospodinjska opravila :)

Vsako leto je težje

Nikoli nisem pretirano skrivala svojih čustev..no vsaj ne pred ljudmi, ki sem jim dovolj 'zaupala' in so bili pomembni zame.
Če sem bila vesela sem to pokazala.
Če sem bila jezna, so to videli.
Če sem bila razočarana, sem se odmaknila.
In če sem ljubila, sem ljubila s celim srcem...mogoče nisem vedno tega vsak dan povedala a zagotovo sem to pokazala z malimi dejanji.

A starejša kot sem bolj me je strah izkazovati čustva. Ali bolje rečeno, postala sem še bolj previdna.
Težave mi delata predvsem  ljubezen in žalost.

Ko pridejo moja "obdobja", ko ne želim videti nobenega in se zaprem pred svetom...takrat težko povem ali pa vsaj nakažem, da sem žalostna, da sem daleč od tega da bi bila vesela. Nekako se potrudim in se skrijem za masko "normalne" osebe...a sem zdaleč od tega.

V zadnjih mesecih pa sem pričela opažati, da se težko prepustim ljubezni. Te me je strah bolj kot....bolj kot zobozdravnika (in njega me je na smrt strah).
Vsakič ko se zbližava se mu odmaknem..
Ni posebnega razloga. Ni on nič kriv, daleč od tega...je najbolj potrpežljiv človek, a včasih se vprašam koliko časa bo še to prenašal..

Ne vem kako bi se rešila tega...Tega občutka, da če se prepustim ljubezni, da bom skočila v prepad...

Včasih je dovolj...

...dovolj je bil občutek, da je nekdo ležal zraven mene na kavču, ko sva gledala film.

To, priznam, pogrešam...
Ne pogrešam nekoga in vsega kar pride zraven...
Pogrešam pa občutek oziroma zavedanje, da je nekdo v bližini, ko se obrneš in vidiš nekoga na drugi strani kavča.
Ne gre za ljubezen, ne gre za željo po preteklosti,
..gre za občutek, da nisi sam pa čeprav samo za nekaj ur.

Včeraj si mi podaril ta občutek in zato sem ti hvaležna, ker ob vsemu kar se mi dogaja trenutno v življenju je bilo to vse kar sem potrebovala.... in zato sem ti neverjetno hvaležna.

hvala ti...

Thank you for beeing my comfy blanket..

Final piece...

Bilo je 26.4.2007.
Bil je četrtek.
Ti si že zjutraj odšel. Jaz sem ostala doma.
Ni se mi dalo na faks, saj sem vedela da je pred menoj še cel delovni dan..in še kar nekaj delovnih dni.

Govorila sva po telefonu.
Povedal si mi, da si se dan prej preko msn-ja pogovarjal s skupno kolegico o obisku Ikee. In ker se pač nisva videla oz zgrešila, saj sem takrat veliko delala (razlog povem potem) si rekel naj poiščem na tvojem računalniku med zgodovino kaj sta se zmenila oz kdaj bi šli v Ikeo.
In sem pogledala. Prebrala vajin pogovor. Nič posebnega.

A v zgodovini ni bil samo vajin pogovor...bili so tudi drugi.
Veliko drugih. Pogovori z različnimi ženskami.
A vsem je bilo nekaj skupnega.
Ob vsakem prebranem pogovoru se mi je na novo zlomilo srce.
V njih si me opisoval kot zmaja.
Vabil si jih v stanovanje kjer sva skupaj živela.
Vabil si jih takrat, ko mene ni bilo.
 Podrobno si opisoval, kaj bi jim delal..
Ti, moja ljubezen, si drugim ženskam razlagal kaj bi počel z njimi v postelji...

In z vsako prebrano vrstico se je srce lomilo na še manjše koščke...

Ne vem kako a uspelo mi je spakirati eno torbo oblačil, pograbila prenosnik in poklicala T in N, da se dobimo prej...ker sej jih potrebovala.

V tistem trenutku nisem vedela kaj na storim...ali naj se zjočem ali naj bom jezna.
Edina stvar, ki sem ti jih že na začetku povedala da ne prenašam in nikoli ne bom  je varanje....

Napisala sem na listek HVALA in ADIJO ter ga pustila na kuhinjski mizi.

Pobožala najino mačko in zaprla vrata za seboj.
Kako točno sem prišla do Ljubljane še sedaj ne vem...a vem da sem na vso moč se trudila zadržati solze v sebi.

Tudi, ko si prišel k meni v službo, ker si se želel pogovoriti...
Najraje bi te takrat preklela...
Vprašala "zakaj? "..

A vse kar sem takrat ti lahko rekla, (skoraj) brez solz v očeh je bilo "da se ne morem sedaj pogovarjati s teboj"....

In si šel..

And the rest is history they say...

Tako sem jaz doživljala tisti dan...do danes še vedno najbolj grozen dan, za katerega sem misnlia da se ne bo nikoli zgodil a se je.




Nikoli ti do sedaj nisem povedala zakaj sem takrat toliko več delala in zakaj me posledično ni bilo toliko doma in ob tebi...
A razlog je preprost...
ker si bil vedno do takrat pozoren in nadvse izviren s pozornostmi do mene, sem tudi sama želela narediti nekaj lepega zate...želela sem te presenetiti za rojstni dan, ki si ga imel nato dva meseca kasneje, želela sem naju peljati v London za vikend...in tako presenetiti tebe in sebi izpolniti dolgoletno željo...

Žal London še vedno ostaja le želja...

Bodi srečen...

Včasih si želim, da me ne bi skrbelo za počutje drugih...

Želim da so ljudje okoli mene srečni in čeprav se to čudno sliši, želim da so ljudje, ki so bili včasih del mojega življenja srečni. Četudi niso več del mojega življenja še ne pomeni, da se jih ne spomnim in da jim ne želim sreče.

Recimo bivši fantje... En od bivših fantov se je poročil, letos poleti pričakuje drugega otroka in sem vesela zanj..kar tudi on ve.
Drugi fant je trenutno samski in opazila sem preko njegovega pisanja, da si želi nekoga ob sebi..in ker jaz ne bi bila jaz če mu ne bi napisala oz poskušala napisati nekaj vzpodbudnih besed...uglavnem ne vem...zdele sem brez besed.Od tega da sem mu napisala, da bo tudi zanj prišel čas je presedlal na to da med nama ne bo nikoli več nič. In sploh ne vem od kje mu zdaj to!

Ja, je bilo povabilo na kavo, ja je bilo malo zafrkancije a to je vse... Mar ga ne morem povabiti na kavo kot nekoga ki ga poznam že kar precej let? Brez da bi bilo takoj, da ga želim nazaj?

Ne želim ga, ker kar je bilo v preteklosti je preteklost...ja, je zabavno kdaj pa kdaj se spomniti nazaj kaj vse sva doživela skupaj, a tega ni več...in tudi si ne želim...

In zakaj si ne želim tega? Ker sem spoznala nekoga...oziroma ga spoznavam. In mi je tako neverjetno da sem našla nekoga kot je on, ker sva si tako podobna a tako različna da on mene uči novih stvari in jaz njega. Ne vem kaj bo iz tega nastalo..mogoče nič, a dokler ne izvem si ne želim pokvariti šans z njem.

Uglavnem ta bivši fant je in bo vedno imel velik del mojega srca in čeprav sva se razšla kot sva se mu kljub vsemu želim, da bi bil srečen in da bi doživlal tisto kar doživljajo ljudje najine starosti...

To je zate:
Želim ti srečo in ljubezen in predvsem ti želim, da vidiš da poskušam biti tvoja prijateljica... pa čeprav to pomeni le nekaj vzpodbudnih besed prek fb. Upaj si, drzni si in bodi ti!

Zavreči ali obdržati?

Kaj storiti s stvarmi bivših fantov?
Jih obdržati, ker imajo neko sentimentalno vrednost ali jih brez premisleka zavreči?

Zadnjih nekaj dni se namreč ukvarjam s tem vprašanjem...pa se sploh ne bi, če ne bi pričela prazniti ene izmed spalnic z namenom da uredim jedinico.
In sem ravno danes naletela na "zakladnico" stvari, ki sem jih dobila od bivših fantom.
Od pliša, do zapestnic, da okrasnih blazin z najinimi imeni, do suhih vrtnic....
In sedaj..kaj storiti s temi stvarmi? Jih brez premisleka zavreči ali vseeno kakšno obdržati? Določne bom brez premisleka lahko vrgla v smeti a z vsemi ne bo lahko...

Kaj bi vi storili oziroma ste storili s stvarmi bivših partnerjev?

Post

Vsako leto se nekaj ljudi okoli mene odloči, da se bo pridružilo postu. Nekateri se za 40 dni odpovedo kruhu, drugi čokoladi, spet tretji  nečemu drugemu.
Sama nikoli nisem sodelovala pri postu a letos me je prešinila ideja, da pa bi tudi sama poskusila. Samo iz firbca..če bi zdržala 40 dni brez nečesa.

"Pa dejmo probat", sem si rekla in pričela razmišljati čemu bi se odpovedala.
In sem razmišljala...
Najbolj očitna stvar bi bila - cigareti...ampak, bodimo realni, ne bi zdržala 40 dni.
Najlažja stvar bi bila - alkohol...ampak potem ni glih fore, da se odpovem nečemu kar že tako ali tako konzumiram v nenormalno malih količinah..tudi to ne bo vredu.
Pa sem še malo tuhtala in razmišljala in prišla do neke sredinske možnosti.
Pa dejmo poskusit z mesom in mesnimi izdelki - mogoče bo pa to prava možnost.

Tako, da se letos tudi jaz pridružujem postu - prvič v življenju. In za 40 dni se bom odpovedala mesu in mesnim izdelkom...bodimo realni, lažje preživim brez mesa, kot sira :)))

Upam, da bom dovolj karakterja da se bom tega tudi držala :)
Poročam kako mi bo šlo...