Vi in jaz

Z leti se ljudje spreminjamo.
Odraščamo. Zorimo. Se poročimo. Postanemo starši. Osivimo.

Odrasla sem.
Osivela sem.


To pa je trenutno vse.

Nisem poročena, nimam otrok in to se tudi kaj kmalu ne bo spremenilo.
Imam prijateljice, veliko prijateljic, ki so poročene, ki imajo otroke, ki imajo...drugačno življenje od mojega. In zadnje čase imam občutek, da ne znajo/ne morejo/nočejo razumeti mojega življenja. Nekako samoumevno jim je da jim bom sledila. A jim nočem. Ne želim.
Ne zavidam jim, sej jim je lepo, a to je njihovo življenje, same so si ga izbrale...to ni življenje zame. Še. Mogoče bo čez nekaj časa, a imam občutek da bom do takrat odšla iz njihovega življenja, ker se mi enostavno ne da več enostransko truditi za njihovo pozornost oz prijateljstvo. Vem da so prioritete drugačne, a jaz sem še vedno jaz. Konec koncev nisem punčka iz poličke, ki jo vzameš ko ti je dolgčas in bi se rad igral. Sem jaz.

Še vedno sem oseba, ki gre na zvečer na kavo ko jo pokličeš.
Še vedno sem oseba, ki bi 4 ure preživela ob pomerjanju oblek.
Še vedno sem oseba, ki gre rada na večerjo.

Še vedno sem jaz, a VI pozabljate name..

Prijateljstva...

Brez prijateljev v življenju ne gre.
So tam ko nam gre vse narobe, so ob nas ko se veselimo, so tudi v bližini ko bi jih enostavno rad samo slišal.

Sama imam to srečo da imam kar nekaj res dobrih prijateljev, ki jim lahko povem vse (vem da včasih mal pizdim, da temu ni tako a sem spoznala da je). In kljub temu da so se začela naša življenja tako razlikovati (poroke, otroci, službe) sem vesela da si vseeno vzamemo čas za druženje. Pa čeprav je včasih težko uskladiti urnike :)

Ti prijatelji so ljudje s katerimi sem veliko doživela, lepega in slabega, in take ljudi imam rada okoli sebe. A žal vsa prijateljstva ne obstanejo, pa če se še tako trudiš. Za eno prijateljstvo sem se poskusila potruditi, ker se mi je zdelo vredno imeti človeka v svojem življenju, a očitno z druge strani ni želje po tem. Govorim o prijateljstvu, ne ljubezni. Včasih to pomeni več kot ljubezen.
Res mi je žal...a tako je življenje.

Pravijo, da v težkih trenutkih spoznaš kdo so tvoji prijatelji. In s tem se ne bi mogla bolj strinjati a vseeno bi dodala, da tudi čas in razdalja pokažeta kdo je tvoj pravi prijatelj. Če se kljub daljši 'odsotnosti' lahko pogovarjaš kot včasih, ko je kavica trajala nekaj ur, potem veš da imaš prijatelja za življenje pa čeprav se ne vidita/slišita vsak dan.

Hvala VAM, ker ste v mojem življenju :)

Španščina

Že nekaj let je bila moja velika želja učenje španščine. A ker se konec koncev vse vrti okoli denarja, nikoli nisem uspela prišparat toliko da bi si plačala tečaj španščine.

No lani pa so v službi (poleg vseh drugih jezikov) prvič ponudili tudi ta moj priljubljeni jezik.
In ko se priložnost ponudi jo je potrebno zagrabiti.
In tako se je začela moja pot učenja tega jezika.
Lani sem pričela, letos pa nadlajujem.

Moram priznati da sem kar čakala kdaj se bo vse skupaj spet pričelo in v začetku meseca smo znova zaštartali.

Mogoče mi bo kdaj prav prišlo tole učenje - sploh ker želim obiskati Španijo (ampak ne ta turistična mesta) a najbolj mi je všeč dejstvo da TO DELAM ZASE in za SVOJO DUŠO :)

Kje se skrivaš?

Iščem in iščem a te ne najdem.

Rada bi te našla a ne vem več kje iskati.

Pretaknila sem skoraj vsak kotiček, dvignila vsak kamen a tebe ni. Enostavno te ni in ne vem več kam naj pogledam.

Mi pravijo, da boš prišel ko boš pripravljen. Jaz sem pripravljena. In dovolj imam čakanja in iskanja.

Rada bi se zjutraj zbudila s teboj, rada bi pila jutranja kavo s teboj, rada bi se kregala ker nisi pospravil nogavic v kopalnico, rada bi te gledala kako kuhaš večerjo, rada bi te opazovala kako nerodno plešeš medtem ko pospravljaš...rada bi tebe. A te ni.. in jaz ne vem več kje naj te iščem.

rabim zemljevid...

Naporen teden

Za menoj je grozen teden...
Zbolela sem,...pa ne prehlad zbolela, ornk zbolela.

Tri dni me je kuhala vročina 39,9, bruhala sem, nič jedla, potem pa so antibiotiki končno prijeli.
Danes je že tolk boljš, da sem se oblekla, da ne ležim samo in spim. Mogoče mi uspe celo nekaj pojest - do zdej niti nisem jedla, ampak bolj kot ne pila predvsem vodo in nekaj celo čaja.

in da to ni vse, v tem vikendu sta imela praznovanje stric in ati. nobenega praznovanja se nisem mogla udeležiti, najbolj pa mi je bilo hudo ker sem atiju obljubila da mu spečem torte za praznovanje a jih na koncu nisem mogla, no je pa sestra vskočila in jih ona naredila.


kar pa se tiče mojega hujšanja, še vedno napredujem. malo počasneje kot sem sprva mislila, a važno da še vedno vztrajam.

rezultati:
kilogrami = -7.9kg
obseg prsi = -6cm
obseg pasu= -9cm
obseg bokov= -12cm
obseg stegen= -9cm

Mi gre kar lepo ane? :)
Sej bo, počas bo, počas bo...

Sunday...

Nedelja...

Počutim se tako nedeljsko...

Zjutraj sem komaj prilezla iz postelje, bilo je prelepo. Okno na široko odprto, v stanovanje se vali svež zrak, jaz pa z glavo zakopana v mehkem povštru...Do 10 ure zjutraj sem nekako pokukala izpod kovtra (ja kovtr imam, pa čeprav je poletje, danes je pač pasalo).

Mislim, da danes ne bo produktiven dan...zakaj se vprašate? Enostavno, ker se po dopustu jutri vračam v službo...po enomesečnem dopustu, brez misli na službo, po posvečanju sebi in vsemu kar rada počnem z ljudmi ki jih imam rada okoli sebe...

In še en razlog zakaj danes ne bo produktiven dan - ker se mi enostavno ne da :)
Ne da se mi skrbeti, kaj bom imela za kosilo, ne da se mi skrbeti če bo stanovanje pospravljeno (no sej čist v razsulu ni, bi pa lahko v omare pospravila oprane cunje in pomivalca bi lahko spraznila),...enostavno in preprosto se mi nič ne da.

Danes sem si vzela čas, za nekaj kar že dolgo nisem počela - odkrivanje novih blogov.
Včasih sem to počela pogosto in uživala ob branju ljudi, kaj občutijo, kaj jih razjezi, njihovi trenutni navdihi,...potem pa je prišlo toliko stvari vmes, da sem to postavila malo na stran.

A ker je danes tak nedeljski dan, si lahko privoščim dan samo zase...brez skrbi, z slow,slow tempom in veliko branja in dobre glasbe.

Že čutim da bo lep dan :)

It takes just one moment..

Včasih se nam v dani situaciji stvari zdijo že skoraj preveč popolne in takrat samo pričakuješ kdaj se bo zgodilo nekaj slabega...in ja, slej ko prej pride tudi slabo...le zakaj naj bi nam bilo lepo.

Pozabila sem že kako je 'ljubezen' nepredvidljiva.
En moment se ti zdi da bolje ne more biti, že naslednji pa se ti zdi da sanjaš, ker se vse poruši v momentu...

It's too good to be true - to bi si mogla dati tetovirati na zapestje, da bi me vedno znova opozarjalo.

ah kaj naj še rečem...nič razen tega da sem zdele v nekem čudnem čustvenem stanju in upam na hitro izboljšanje...čim hitrejše tem boljše. Če ne drugega upam da se stvari čim prej zjasnjejo in da grem lahko naprej..

Merjenje no.3

Po točno 33.dneh spremenjenega prehranjevanja (ne bom rekla diete, ker ne tretiram to kot dieto) in po ne vem več kolikih prekolesarjenih kilometrih so rezultati sledeči:

kilogrami = -5kg
obseg prsi = -6cm
obseg pasu = -8cm
obseg bokov = -11cm
obseg stegna = -7cm


I feel great....in poleg tega sem se iz dolgolase blondinke preobrazila v kratkolaso rdečelasko :)

Merjenje no.2...

Spet je bilo na vrsti merjenje :) jupi, celo veselim se ga :))

In ..ta-dam-dam....

Rezultati so sledeči:

kg = -4,5kg
obseg prsi = -6cm
obseg bokov = -11cm
obseg pasu = - 6cm
obseg stegen = -5cm

Nova podoba

Če sem se odločila za spremembo zunanjega videza naj bo preobrazba popolna :)

In seveda, jaz ne bi bila jaz če ne bi bile preobrazbe pri meni drastične :)

in tako sem iz dolgolaske prešla na ultra kratkolasko ;) zaenkrat se še ni pritožu (noben)....

Merjenje...

Po slabih dveh tednih sem se ponovno soočila z merilnim trakom...malo s strahom malo z navdušenjem :)

in ta-dam-ta-dam...rezultati so tu:

obseg prsi: -4cm
obseg pasu: -6cm
obseg bokov: -9cm
obseg stegna: -2cm


upam da so rezultati pravilni, ker sem bila kar malo presenečena, ko sem videla razliko. Mogoče se pa ne moti meter :)

Nova JAZ

Včasih se mi je zdelo tako nenavadno ko sem slišala da se morajo ljudje "najti", a jaz sem sedaj v podobni situaciji.

Iščem se, najdla pa se še nisem, a mislim da sem na dobri poti.

Prva faza iskanja samega sebe je bila v iskanju barve zame (barve las namreč). Zadnje dna meseca sem bila blondinka - ker naj bi se blondinke bolj zabavale. No ta faza je kmalu minila in nastopila nova - rdečelaska :) zaenkrat se počutim odlično v novi barvi, bomo videli kako bo naprej.

Naslednja faza pa je bolj fizičnega izgleda :)
naredilo je KLIK in poglej poglej. :)

Spraznila omare, odstranila vso hrano in založila kuhinjo s sadjem, zelenjavo in eko izdelki.
Zamenjala jedilnik in pridobila novega lepotca, ki je sedaj moj najboljši prijatelj.
Sem se 'skeširala' in si kupila sobno kolo :) Sem vesela.

Po približno 12 dneh nove prehrane in 'lažjega' razmišljanja sem si PRIDELALA:
* minus 3,5kg
* minus 2cm v pasu
* plus 10% več samozavesti



Pridobila sem tudi bolečo zadnjico in prazen račun (kdo bi si mislil da sveža zelenjava in sadje toliko staneta) :)

PONOSNA SEM NASE
in odločena da dokažem vsem, ki so mi rekli da ne zmorem, nasprotno.

lep pozdravček za enkrat, se bom potrudila in vas sproti obveščala o mojih malih osebnih uspehih.

A new angel...

She's gone...
She left us today.

I already miss her and I can't stop crying.

I love you, I always will... I hope you are at peace.

Bil je doolg teden...

Čeprav obožujem svojo službo in vse moje sodelavke, priznam da sem komaj čakala petek.
Saj ni težko v službi, a po dveh mesecih odsotnosti od dela, priznam da se je težko navaditi nazaj na rutino.
Prvi dan nazaj po bolniški, sem imela občutek kot da je prvi dan službe.
A 'uvajalni teden' sem preživela.
Super je bilo videti, da so me pogrešali.
Še najbolj sem pogrešala objeme malih škratkov.
Tega pa res ne bi zamenjla za nič na svetu.

Bil je lep teden, a dolg. In sedaj je končno prišel vikend.
Kratek a sladek ( še zmeraj bolje kratek kot da ga sploh ne bi bilo).


Sedaj pa kavč vabi, dekica je pripravljena, mačka je nameščena na svojem koncu kavča, in ravno sem opazila, da je na sporedu Rambo 4 (grem si mal učke spočit) ;)

Wakeing up to a new day...

Končno....

Končno je napočil čas, ki sem ga tako čakala.
Končala se je bolniška, zdravljenje še ne.

Po dveh neskončno dolgih mesecih se vračam v službo.
No ja, priznam, prvih 14 dni je pasalo. Potem pa ne več. Potem mi je vse skupaj že presedalo. In čeprav sem bila polna upanja, da bom bolniško zaključila zadnji teden v letu in tako taisti teden preživela v službi, temu ni bilo tako. Lahko bo rekli, da mi je dedek Mraz prinesel 'nazaj' službo.

Kakorkoli že...čeprav imam včasih vrh glave službe, in se pritožujem nad tem in onim, naj sedaj ponovno in še enkrat jasno in glasno povem, da obožjem svojo službo in je ne bi zamenjala za nič na svetu (kaj šele da bi bila doma).

Torej...

HVALA BOGU, DA JE JUTRI PONEDELJEK! :)

Keeping up appearances

It's getting harder and harder to be around people.
I don't want their company. I wanna be left alone.
It's getting to hard to play a happy, smiling girl. So I prefer being alone.

I like being alone because I can cry whene I feel like it.
And I feel like that alot lately...

It feels like something or someone is standing on my chest.
It's hard to breath!


It's imposible to be me right now.