Moja soba

Tako pa izgleda moja soba...


Moja postelja z "zimsko opremo":

Tudi Mika ima svoj kotiček v moji sobi, to je njeno drevo:

Slika,ki sem jo dobila od Andreje in je prej krasila steno dnevne sobe v stanovanju, sedaj pa vidi nad mojo posteljo:

Moj "hi-fi kotiček" (ne gledat polic ker se jih še nisem lotila pospravit):

Zadeva,ki me zjutraj zbudi, da ne zamudim v službo in pa lučka,ki sveti na svečke (bila mi je všeč in sem si jo kupila):

Ena redkih rož, ki je preživela v moji oskrbi skoraj tri leta:

Ena mojih sten. Glasbene note in ta ogledala so mi bile tako všeč, da sem jih enostavno mogla met:


To pa sem naredila danes, tolko da sem malo poživila ta grozn lestenec:

Boleča preteklost...

Danes sem pospravljala še zadnjo škatlo od svoje selitve.

Ko je vsaj ne bi. Notri ni bilo prav nič prijetnega. Sami spomini.
Najhuje pa je bilo najti moj zvezek, zvezek v katerega sem pisala, kadar sem bila jezna, žalostna in vse kar bivšemu fantu nisem mogla ali upala povedati. Sranje! zakaj sem šla to sploh brat!

Prvi vpis je bil 4.7.2006
Zdele se prov živo spominjam kako sem se počutila, ko sem pisala vanj. Groza. Hudo mi je.

Zadnji vpis je bil 24.4. 2007
Dva dni preden sem dejansko šla.

Zdele niti ne vem zakaj sem šla tole pisat.
Ugotovit morm ali naj zvezek zabrišem v smeti in pozabim na vse kar je notri napisano ali pa ga spravim...ne vem, res ne vem...


Nič grem do konca pospravit, dokler mam še kej volje in želje to narest dokončno.

Ljubezen

Ljubezen je vse. Brez nje se ne da živeti. Vsi si jo želimo in vsi jo hočemo nekomu dati. Je pa tudi nekaj najbolj bolečega, podlega in grdega, kar se da. Boli kot nič drugega.

Ta sestavek sem si sposodila od ene punce iz Študentarije.
Ne morm verjet kako je resničen.

Vsi si želimo nekoga ljubiti in predvsem biti ljubljen.
Toda prav tako se vsi bojimo, dejstva da se v ljubezni lahko zelo močno opečemo.
Če se opečemo samo malo, nam ni hudega in kmalu spet poskusimo. Kadar pa se opečemo do nerazpoznavnosti, je to malo drugače in se ljubezni kar bojimo.

Kdaj je čas da se pustimo ponovno opeči?
Kdaj je čas da predamo srce?

Pri vsakemu je drugače. Nekateri potrebujejo dva meseca, nekateri potrebujejo dve leti.
Ko čutiš da je čas, takrat se je potrebno z vso silo zagnati v to in biti pogumen.

POGUM VELJA! :)

Petek je..

...končno je petek.
Sej ne da sem ne vem kako zmatrana ali pa da mi je teden minil zelo počasi, ravno nasprotno, minil je zelo hitro, ampak komaj čakam soboto ko vem da se bom zjutraj lahko naspala ali pa lenarila celo jutro če bom želela.

Ravno včeraj sem Nini razlagala,kako hitro minevajo dnevi od ponedeljka do petka, pa se vseeno zelo veselim sobote in nedelje.

To je torej tisti občutek, ki sem ga iskala.
Občutek da delaš od ponedeljka do petka, sobote in nedelje pa so samo tvoje, tvoje da jih izkoristiš kakor si želiš. Greš nekam daleč stran od ljudi, ali pa prelenariš cel vikend v postelji.

Obožujem ta občutek. Enostavno ga obožujem. Upam da bo trajal vsaj 40 let :)

Sedaj pa gremo petku naproti, kar po domače pomeni da se morm obleči in iti v službo .

vse najboljše

V torek, 25.9.2007, je imel moj ati 52. rojstni dan.
V živo sem mu čestitala (ne danes ampak že v torek), ampak sem rekla da če sem preko bloga čestitala Nini bi blo fer da tudi atiju.

Vse najboljše!

Second best

Zakaj se ljudje zavodoljimo vedno z second best?
Ta služba ni glih njaboljša zame, ampak bo v redu dokler ne pride priložnost za novo.
Ta fant ni glih najboljši zame, ampak dokler ne pride kej druzga bo pač on ok.

Zakaj ljudeje to počnemo? zakaj enostavno ne počakamo ali pa se potrudimo za tisto NAJBOLJŠE?
Zakaj zapravljamo čas in upanje da bo second best nekoč postalo tisto PRAVO?

Zdi se mi totalna bedarija, da nekdo upa na nekaj kar itak ve da se ne bo zgodilo.
Pa si misliš: "No res da je plača mejhna, pa sodelavci so za en drek, delovni čas pa je porazn, ampak dobr recimo da je ok oz bom potrpel dokler ne dobim boljše službe." ali pa: "No tale pa ni glih njabolj simpatičen, pa čudno frizuro ma, pa čudn se obnaša, pa ne zna se smejat, ampak recimo da ga lohka spremenim vsaj dokler ne pride tapravi mimo." A se komu zdi to pravo dejanje oz pravi način življenja?

Men se to zdi en kup bedarij. Počnite neki zase, zato da ste sami srečni, ne pa zato, da se lohka hvalite da mate službo ali da ste si pa končno uspeli poiskati fanta ali pa punco. Pa kdo živi vaše življenje vi ali vaši starši in kolegi?

Sploh pa živeli boste tako kot si boste sami zastavili in ne kakor drugi mislijo da morate živeti.



Ja, jaz sm spet neki razmišljala in sem prov jezna postala ko sem se spomnila na določene stvari. Kako so me nekateri hoteli spremeniti, ker nisem bila to kar so sami želeli. Jebat ga, jaz sem jaz in če komu nisem všeč naj mi pač ne hodi blizu. In tudi odločila sem se da se nikol ne bom "prodala pod svojo ceno"-če bom vidla da mi nekdo pač ni všeč ga ne bom probavala spreminjat ampak se enostavno ne bom zapletla z njim, če bom vidla da mi služba ni všeč jo bom zamenjala (ampak to dvomim da se bo zgodilo), če mi karkoli na sebi ne bo všeč se ne bom pritoževala ampak nekaj naredila glede tega.
In ja še tole: NIHČE, RAZEN VAS SAMIH, VAS NIMA PRAVICE SPREMINJATI!! Pa mi je čisto vseeno kdo je to, ali je to vaša družina, prijatelji ali partnerji!!!


Ja vem, mal preveč se razburjam navsezgodaj zjutraj,ampak morm mal dat vn iz sebe.

Dobro premisli

Na Cosmopolitanovi spletni strani sem našla naslednji članek, ki mislim da je dobro da si ga preberete. Mogoče bo pa komu v tem trenutku pomagal pri pomembni odločitvi.


Preden se preselita skupaj se vprašaj:

• Se bom selila zato, ker bi se predvsem rada oddaljila od staršev ali pa bi jim s tem celo rada dokazala, da sem odrasla?
• Ali to počnem zato, ker sem prepričana, da mi sami ne bo uspelo in potrebujem nekoga, da bo skrbel zame?
• Sem se za to odločila, ker je to trenutno najbolj praktična rešitev, ali pa zato, ker se to finančno najbolj splača?
• Ali tako bežim pred stanovanjsko stisko ali težavno sostanovalko?
• Bom lahko prenašala njegove navade?
• Se v njegovi družbi počutim dovolj sproščena, da mu bom sposobna razkriti svoje slabosti?
• Sva se pogovorila o dolžnostih, kot je čiščenje stanovanja? Bova najela čistilko ali se bova pri tem izmenjavala?
• Si bova delila stroške za najemnino in položnice na pol ali bo plačeval več tisti, ki ima večjo plačo?
• Sva določila pravila o tem, kolikokrat naju lahko obiščejo prijatelji in sorodniki?
• Kako bova združila najin okus za notranjo opremo? Ali ima kateri izmed naju pohištvo oziroma predmete, ki se jim ne želi odreči?
• Sva oba pripravljena na to, da si bova ves čas vdirala v intimni prostor?
• Ali preveč pije/kadi?
• Kakšno je njegovo finančno stanje?
• Je bil v preteklosti finančno odvisen od svojih deklet?
• Zaradi katerih stvari se najbolj pogosto spričkava? Bo skupno življenje rešilo tovrstne težave?
• Bodo najini rutinski prepirčki čedalje hujši, če se odločiva za takšen korak? Sva pripravljena na to?
• Ali lahko pričakujem, da bo tako velik korak naposled privedel k temu, da se bova zaročila? Če je tako, ali se on tega zaveda in ali mu je cilj najina poroka?

Preden se zaročiš se vprašaj:

• Koliko denarja pričakujem, da bo zapravil za zaročni prstan? Ali on sploh ve za moja pričakovanja?
• Se bom ob zaroki razveselila prstana ali dejstva, da bom z njim preživela preostanek svojega življenja?
• Ali me dejstvo, da sem z njim, resnično osrečuje in sem z njim bolj srečna, kot sem bila prej? Ali pa mi je predvsem odleglo, da sem zaročena?
• Ali to počnem zato, ker čutim, da je to prava pot, ali zato, ker mislim, da je skrajni čas, da se zaročim?
• Ali sem pod pritiskom zaradi prijateljic, ki so že zaročene, ali me v to sili moja družina?
• Ali zna prevzeti odgovornost in reči oprosti ali me vedno zatre?
• Kakšne prijatelje in prijateljstva ima?
• So prijatelji pri njem na prvem mestu?
• Ali oba napredujeva tako, kot si želiva, ali eden priganja drugega, da prevzame odgovornost za resen odnos?
• Ko me zgrabi nostalgija za bivšimi fanti, se to dogaja le občasno ali me to vsak dan polni s hrepenenjem?
• Se je kdaj spogledoval ali celo kaj imel z drugimi ženskami, medtem ko je hodil z mano? Če je, sem zdaj prepričana, da se bo znal prihodnjič zadržati in sprejeti meje, ki mu jih postavlja najina zaroka?
• Ali imava iste želje glede tega, kje bova živela?
• Kakšne so njegove dolgoročne želje in cilji v zvezi s kariero, finančnim stanjem, odnosov, družine, zdravja? So podobni mojim? Ali pričakujem, da se bodo ti cilji pri enem ali pa pri drugem v prihodnje spremenili?
• Ali bi se bila pripravljena preseliti v drugo mesto ali celo državo, če bi tam dobil dobro službo ?

Preden se poročita se vprašaj:

• Ali on sprejema moje sorodnike in ali lahko jaz prenašam njegove?
• Je kateri izmed naju preveč navezan na družino ali preveč odrezan od nje?
• Sva se pogovorila o zdravstveni zgodovini najinih družin?
• Sva se pogovorila o tem, ali si želiva otroke, koliko in kako jih bova vzgajala?
• Sva se dogovorila glede najinih karier? Bi eden izmed naju raje ostal doma?
• Bi mu bilo prav, če bi se po rojstvu otroka spet vrnila v službo? Kaj pa, če bi hotela ostati doma?
• Bi imela kaj proti, če bi v službo hodila samo jaz in skrbela za družinski dohodek? Bi imel proti on?
• Ali vem, kako bi mu bilo, če bi hotela obdržati svoj dekliški priimek?
• Ali sem se pripravljena ‘poročiti’ v njegov družabni krog prijateljev?
• Če bi se eden od njegovih staršev obrnil proti meni, bi se postavil zame ali bi se morala znajti sama?
• Kakšni vzgojni prijemi se mu zdijo primerni pri discipliniranju najinih otrok?
• Kakšne so najine vrednote in stališča glede vere, družine, politike? So nama skupne ali naju ločujejo?
• Ali imava podobna pričakovanja glede tega, kako preživljati prosti čas in kam iti na počitnice?
• Si bom s poroko naprtila njegove dolgove ali svoje naprtila njemu?
• Ali nameravava imeti ločena bančna računa ali bova imela skupnega, ki si ga bova delila?
• Ali je pripravljen nekega dne z mano hoditi na terapijo, da bi se tako skupaj spopadla z morebitnimi težavami? Sem enako pripravljena jaz?
• Če se ne bo spremenil na bolje in bo za vedno ostal takšen, kot je zdaj, ali bom še vedno zadovoljna z njim?

Jesen

Jesen je končno tu :)
In z njo ravno prave temperature za stiskanje v dvoje :)

Prvi mesec

Mineva en mesec odkar sem dobila službo oz odkar sem čisto zares redno zaposlena.

Jaz kr ne morem verjet. :)

Ko so nekateri izvedeli da sem se redno zaposlila, so mi začel o tem, da ne vem, kako je to delat po 40 ur na teden, da je to zdej služba za 40 let, itd. PA KAJ!!!!

Jaz morm rečt da neizmerno uživam. Delam najkasneje do 17h, če delam popoldne kar je vsaka dva tedna, kolektiv je super ker smo samo ženske, vikendi so frej, ustvarjam, rišem in se igram. Vsak dan gremo na sprehod ali pa smo na igrišču, otroci so tko fajn, da bi lahko pomoje o njih govorila tri dni skupi. Torej kaj mi fali? Prov nič.

Če bojo šla ta leta tko hitro mimu kokr je šel ta mesec potem ni bojazni.

In še to…zakaj majo nekateri ljudje v glavi da diploma more bit takoj po 4 letih na faksu oz. okoli 25.leta??? Jaz priznam, da nimam diplome in mislim da je vsaj še par let ne bom mela, pa mi ni prov nič hudega. Službo sem dobila, faks smo za neki časa postavil na stranski tir, ampak če me prime želja se vpišem ponovno. A ni bolje da sem si sedaj poiskala službo kot pa potem ko bo že tako težko najdt neki za našo izobrazbo?

No ja sej ne vem čist točno kaj sm hotla napisat..uglavnm šlo je zlo hitro okol tale mesec. IN JA KONČNO SEM SREČNA!

Zakaj odlašamo

Nekaj mesecev nazaj sem na Študentariji spraševala uporabnike naslednje stvari:

zakaj ljudje prelagamo težke odločitve?
zakaj staršem ne rečemo da študij ni za nas?
zakaj se ne odločimo in gremo študirat v tujino?
zakaj partnerju ne povemo, da veza ni več to kar je bila in da ne žellimo bit več v njej?
zakaj...?
zakaj...?

zakaj ne moremo bit fer do sebe in sprejeti te težke odločitve?

veliko nas je,ki točno v tem trenutku prelagamo tisto pomembno odločitev iz čistega strahu,kaj bo potem ko se dokončno odločimo. toda ne moremo prelagati do vekomaj enkrat se bo potrebno tudi dokončno odločiti, pa čeprav neradi.

torej povejte mi, zakaj ne moremo biti ljudje iskrene do sebe in do bližnjih in se enostavno odločiti kaj želimo?

Priznam, da sem v tistem času res zelo veliko razmišljala o tem kaj naj naredim z faksom oz o tem kako naj očetu povem da ne želim nadaljevat z njim. In tudi o tem kam naj bi vodila moja takratna veza, ali se bo končala ali se bo nadaljevala. Za vsako stvar sem po tihem upala, da mi bo nekdo potihem in nevede pomagal in pri nekaterih stvareh je bilo res tako.

Predvsem kar se tiče faksa in moje želje da se zaposlim sem bila zelo vesela Tjaše,ki mi je resnično pomagala s tem da sva se pogovarjali o tem in me je tudi prva začela podpirat pri moji odločitvi in dejansko je bila prva,kateri sem zaupala svojo željo.

Pri drugi zadevi sem se nažalost mogla odločit sama saj sem ugotovila da nima smisla čakati na izboljšanje. Ni imelo pomena.


No kaj sem sploh želela povedati z vsem tem, je to da čeprav imamo občutek da je neka stvar neizvedljiva ali jo predolgo odlašamo ker ne vemo kako se bo izteklo, se tega ne smemo bati.

Če faks ni to, kar si želite, povejte in osrečite sebe.
Če želite oditi v tujino študirat/ delat, pojdite, če je ljubezen prava bo počakal/a.
Če čutite, da je ljubezni konec ne vztrajajte samo iz navade saj nima pomena.

Bolje da sedaj osrečite sebe,kot pa da bi potem pri 60 letih govorili kaj vse ste želeli narediti, ko ste bili mladi.

Moj seksi glas

..no ja ne bi rekla da je glih seksi, ne prej ne zdej, to je bolj mišljeno kot ironija :)

namreč zadeva je taka, da sem ostala skoraj popolnoma brez glasu.
Nina mi pravi da piskam, mačka me čudno gleda ko jo ogovarjam, in tudi Tjaša, s katero sem ravno govorila po telefonu je prvo mislila da jokam, potem pa se je začela smejat,ko sem ji povedala da sem ostala brez glasu.

ja, očitno je zlo smešno, kadar je Špela brez glasu :)

pa da ne bo kdo mislu da je to zato ker sm se drla v vrtcu, sploh ne.
problem je bil v tem ker sem bila zadnja dva dneva v skupini sama in je bilo vso potrebno razlagati 3x, plus da sem imela 2x več dela kot ponavadi ko je še vzgojiteljica zravn...no ja ampak tega je zdej konec, danes je petek in jutri pride VIKEND! :) jeeeeej.

Varaj me, varaj

Vsi so govorili
pred teboj svarili,
da rad se igraš.
Iščeš avanture
to so le figure, ki rad jih imaš.
Čakam spet te pozno v noč,
več ne morem, hočem le proč.

Varaj me, varaj
z jutrom se vračaj
dolgo ne boš me zavajal in grel.
Laž kratke ima noge
jutro obeta se.
Baby kaj seješ boš kmalu žel.

Zate sem živela
v naju sem verjela,
a ti si pač tak.
Nič ne obžaluješ
sploh se ne sramuješ vseh svojih napak.
Dolgo sem čakala to noč,
več ne morem spusti me proč.

Kar sva imela sva izgubila
nič me ne boš zavajal in grel.

Dopust

No pa je prišel ponedeljek in z njim konec vikenda :(

no ja nič hudega,ker čeprov je bil kratek vikend sm uživala.
prov ponosna sm sama nase kok sem bla pogumna ta vikend.. prov noro :)

torej vse skupi se je začelo v petek popoldne, ko smo odrinili na pot :)
dobili smo se na Trojanah, da smo kupili še krofe in potem smo pičili proti Rogli. Do hiške smo prišli dokaj pozno tko da smo spakirali stvari iz avtov, poiskali v katerih sobah bomo spali (v hiši je blo namreč 8 spalnic) in potem gledali košarko :)
v soboto zjutri sem bla jaz že navsezgodaj zjutri pokonc (beri ob 6.30h) in sem šla v spodnji štuk pa mal začela pripravljat zajtrk pa omako za kosilo dala kuhat, itd.
Po zajtrku smo se odločili da gremo na "pohod"..sm si rekla zakaj pa ne, gremo pogledat. Pot nas je vodila od hiše do razglednega stolpa (15min), od stolpa do gostišča na Pesku ( 40 min), od Peska do Lovrenških jezer (1h 40 min) in od Lovrenških jezer, nazaj na hrib do hotela oz malo naprej do hiše (cca 2h in 30 min). Umes sem jaz preklinjala kot nora, ker sem dobila spremljevalke (muhe), ki so mi konstantno letale okoli glave. drgač je blo pa lepo, samo pizdit sm začela kadar je blo ful strmo za hodit navzgor, kadar je bilo navzdol ali po ravnem pa sem lepo
čvekala z Nino in Tjašo :)

Domov smo pršli mislim da okol 15h? ne vem glih točno, vem samo da smo bli vsi prešvicani in željni tuša, ampak ni blo tople vode..neki cajta je sicer trajal (en dan) da smo ugotovil da smo ko smo prišli pozabili vžgati stikalo za bojlar v kopalnicah :)

torej sledilo je kosilo in početek, zvečer pa normalno monopoly :) z tolarji :)

v nedeljo je bil bolj lažern dan..zjutri smo pojedli zajtrk, odšli do hotela kjer imajo letno sankališče. Priznam da nisem mela nobenga namena probat tega ker gre mal prehitro, ampak potem sem si rekla zakaj pa ne, dejmo probat škodit ne more. No in so kupil karte. Nini sem povedala še preden sem odšla, da ne želim velikega pogreba ampak samo žaro ( za vsak slučaj) :)
In smo šli. Tjaša in Matic skupi-ojejejej, Jaz in Damjan pa skupi. Zadeva je nora. Ene dvakrat sem spustila dušo na zavojih ko je Damjan pozabil bremzat. Ampak drgač je pa noro dobr filing. No ja edino ko je bilo treba izstopit iz sank sem s epozabila odpasat in tako so nastale zelo čudne fotke :)
Prepričal smo tut Damjana da je šu eno vožnjo z Maticem, brez da bi kdajkoli zavirala :)
No tu Damjan je nareku neki tazga kot jaz preden smo se prvič spustil :)

Potem smo spili kavico ali dve, mal čvekal ker je bil ful sonček in odšli proti žičnici,ki je ta vikend delala zastonj. Skoz celo vožnjo sem bla presenetljivo mirna, glede na to kak strah mam pred višino (moj bivši me je vedno zajebavu glede tega), ampak razglede je bil fenomenalen. No vožnja je trajala kakih 10 min. umes mso se mal ustavljal kar mi ni blo glih najbolj všeč pa veter je tut kar dobr pihal ampak sem preživela :)
Spodaj pri koči smo šli še na en sok, mal smo se 'posončli' za kar mam dokaz: rdeč nos in rdeča lica ter belo črto kjer mam očala:)

no potem smo se vrnili, pojedli kosilo, spakirali in počasi smo odšli domov.

bilo je prov fajn, čeprov me še vedno mal bolijo mišice na rokah (od držanja ročaja na saneh) sm spočita in pripravljena na nov delovni teden.
Sej ne da sm se danes zbudila že ob 6h in tole pišem že dobre pol ure :/

Slike seveda tudi sledijo, samo jih morm dobit še na kup in potem najboljše ali najbolj odštekane izbrat.

No zdej pa je treba se it zrihtat in odpeketat v službo k otročkom :)

Dočakala

..moj dopust namreč :)

no začne se mi šele jutri ob 17h,ko končam v službi in traja do nedelje zvečer, ko pridemo domov.
Upam samo, da ne bom mela preveč priprav za ponedeljkov roditeljski sestanek, ampak tut če bo bom že nekak uštimala, da bom uživala maksimalno in še nardila tist kar morm za službo.

torej še 21 ur me loči od začetka dopusta :)
dejmo začet odštevat :)

poročilo iz Rogle seveda sledi v ponedeljek :)

Nič pametnega

Res je.
Nič pametnega nimam za napisat.
No ja velik stvari se je zgodil v vrtcu z tamalimi ampak to verjetno ne zanima vseh in zato niti ne bom pisala.

Zanima pa me, moji predragi bralci, o čem bi najraje brali?
O moji službi in prigodah v njej?
O mojih frustracijah?
O ljubezni?
O vsakodnevnih dogodkih in mojih pogeldih na njih?

Torej dejte mi kako idejo da ne bo tale blog samevav.

Hvala za vse predloge ;)

Does size matter?

http://www.glumbert.com/media/sizematter

lep dan še naprej :)

Prvi teden

Prvi delovni teden je mimo. :)

Bilo je dokaj naporno, predvsem iz te plati, da sem se mogla navadit na otroke (na njihove fore), na njihova imena, na dnevni red (kdaj je zajtrk, malica, kosilo, počitek,itd) mogla sem se navadit na starše in vse kar se tiče vrtca.

otroci so zakon, tako kot povsod so nekateri ki so pravi cukri, drugi pa mali hudički ampak to je povsod.

Kolektiv v vrtcu kjer delam je zelo majhen, saj so samo tri skupine otrok in v vrtcu nas je vsega skupaj 8 žensk zaposlenih.

Drug teden delam "popoldne", kar pomeni da pridem v vrtec ob 9.30h in grem domov ob 17h. Ja zelo naporno mi je.:)

Jutri se začne vikend,jupi, se bom lahko malo odpočila in naspala.
Le kaj bom počela sedaj ko imam vikende in praznike frej? :)
Ima kdo kako idejo? :)

To je to za danes od mene.
Uživajte v vikendu.

Malo smeha

smeh je pol zdravje, dejmo se smejat ljudje :)

filmček o razlikah med moškim in žensko:
www.snabbstart.se/film/45fe19cb78

ter slovenska novo nastajajoča zvezda:

Idealno

..šanso mam danes da se naspim za cel mesec nazaj pa enostavno ne gre :(

Zunaj je prijetno hladno, dež pada, v sobi ni vroče ampak ravno prijetno, glih tolk da sem lahko pokrita z deko, ampak ne, jaz ne morm spat.

no ja, je pa res da me je danes zmanjkalo že ob polnoči in da sem spala do 5h. torej mi je le uspelo spati 5 ur. ogoče bo pa jutri bolš :)

grem jaz pogledat če je kaj po tv-ju (kar nekako dvomim), če ne pa bom pač pogledala tist kar majo drugi na računalniki. Sej ubistvo morm itak ob 7h ustat, da grem v vrtec, ampak bom vsaj mela neki za počet naslednjo uro in pol.

Prvi dan

Prvi dan vrtca in pravtako moj prvi redno zaposleni delovni dan sem preživela. Komaj,ampak sem ga.

Otroci so pravi cukri. Prav preseneča me da sem si celo zapomnila vsa imena že danes, ker sem namreč pričakovala da bom rabila vsaj en teden da jih vse spoznam.

Kar se tiče plenic (velik ljudi me je namreč spraševalo o njih), sem ugotovila da jih od 19 otrok samo še dve nosita pleničko, drugače pa vsi znajo sami na wc, edino ko se pokakajo se derejo iz stranišča "Špela, jaz sem pa kakal/-a" kar pomeni, da mora pridit Špela jim riti obrisat.

Danes ni bil tolk naporen dan, ampak predvsem dooolg delovnik. Kokr sm že enkrat prej omenila sem danes mogla biti v službi že ob 7h (čeprav bi uradno morala začeti ob 8h) in odšla sem šele ob 16h (čeprav naj bi uradno nehala ob 15.30), tako da sem danes delala 9 ur :/
Zjutraj je bilo pač potrebno okrasit okolico vrtca in vrtec, popoldne so pa otroc spali kot top do dvajset čez tri, sej so skor dve uri skakal po napihljivem gradu, tekl po igrišču in se igral. Tko da so vsi zmatrani popadal na ležalnike.Jaz sem pa medtem prirpavljala stvari za jutri.

Zdej počivam na postelji, ravnam svoj hrbet in se poskušam prilagodit na "normalno govorico oz normaln pogovor" in ne samo pogovora o tem kdo bo zravn tovarišice Špele sedel, kdo je koga udaril, komu naj tovarišica Špela rit ubriše, kdo ne more več kosila jest, itd...:)

Sej so srčki te moje Pikapolonice :)

Čim bo možnost vam pripopam kako našo slikco, do takrat pa uživajte. papa.

Moj vikend

Moj vikend je bil kar naporen..
v soboto je imel Zvone rojstni dan, kjer smo seveda jedli skor cel dan. Za rojstni dan smo mu kupili 48 piksen piva, za vsako leto eno piksno :)

danes pa je imela praznovanje Nina, kar je seveda pomenilo zame kuhanje.V soboto sm nardila grmado, potem pa smo danes odšli na vikend že ob 9h. Normalno saj je bilo treba skuhat juho, pa spečt pečenko, in tenstan krompir, ..itd. Fotr je pa podpeko delu :)

Blo je fajn, sam kaj ko se skoraj na vsakem praznovanju zmenimo kdaj bo naslednje praznovanje.

Naslednji naporni vikend bo 22. in 23.septembra, ko bota imela praznovanje fotr in stric.

Ojej, spet bo naporn mesec.

Ampak komaj čakam vikend 14., 15. in 16. ko končno odidem na DOPUST! :))

jeeeej..že odštevam dneve.