Zakaj odlašamo

Nekaj mesecev nazaj sem na Študentariji spraševala uporabnike naslednje stvari:

zakaj ljudje prelagamo težke odločitve?
zakaj staršem ne rečemo da študij ni za nas?
zakaj se ne odločimo in gremo študirat v tujino?
zakaj partnerju ne povemo, da veza ni več to kar je bila in da ne žellimo bit več v njej?
zakaj...?
zakaj...?

zakaj ne moremo bit fer do sebe in sprejeti te težke odločitve?

veliko nas je,ki točno v tem trenutku prelagamo tisto pomembno odločitev iz čistega strahu,kaj bo potem ko se dokončno odločimo. toda ne moremo prelagati do vekomaj enkrat se bo potrebno tudi dokončno odločiti, pa čeprav neradi.

torej povejte mi, zakaj ne moremo biti ljudje iskrene do sebe in do bližnjih in se enostavno odločiti kaj želimo?

Priznam, da sem v tistem času res zelo veliko razmišljala o tem kaj naj naredim z faksom oz o tem kako naj očetu povem da ne želim nadaljevat z njim. In tudi o tem kam naj bi vodila moja takratna veza, ali se bo končala ali se bo nadaljevala. Za vsako stvar sem po tihem upala, da mi bo nekdo potihem in nevede pomagal in pri nekaterih stvareh je bilo res tako.

Predvsem kar se tiče faksa in moje želje da se zaposlim sem bila zelo vesela Tjaše,ki mi je resnično pomagala s tem da sva se pogovarjali o tem in me je tudi prva začela podpirat pri moji odločitvi in dejansko je bila prva,kateri sem zaupala svojo željo.

Pri drugi zadevi sem se nažalost mogla odločit sama saj sem ugotovila da nima smisla čakati na izboljšanje. Ni imelo pomena.


No kaj sem sploh želela povedati z vsem tem, je to da čeprav imamo občutek da je neka stvar neizvedljiva ali jo predolgo odlašamo ker ne vemo kako se bo izteklo, se tega ne smemo bati.

Če faks ni to, kar si želite, povejte in osrečite sebe.
Če želite oditi v tujino študirat/ delat, pojdite, če je ljubezen prava bo počakal/a.
Če čutite, da je ljubezni konec ne vztrajajte samo iz navade saj nima pomena.

Bolje da sedaj osrečite sebe,kot pa da bi potem pri 60 letih govorili kaj vse ste želeli narediti, ko ste bili mladi.