Moja izpoved

.. je namenjena Tebi.
Tebi, katerega sem mislila da sem pozabila.
Tebi kateremu sem nekoč zaupala svoje srce in sem mislila da sem ga dobila nazaj.

Zadnjih šest mesecev je bilo mučnih. Govorila sem si da je bolje tako, srce pa mi je govorilo drugače. Ne samo da sem te imela rada, prvič sem nekoga ljubila. Delila sva si vse, a to vse je postalo preveč zate, jaz pa sem te hotela pustiti da uresničiš svoje sanje, sebe pa sem prepričala da je lažje oditi kot pa se potruditi. In sem šla. Našla sem nek neumen izgovor in šla. Saj veš da ne prenesem če me kdo vidi jokati. Tudi ti ne. In verjemi da tiste dni nisem počela nič drugega kot le to.

Danes sem te gledala ponoči ko si spal. Nisem si mogla pomagati da sem začela razmišljati o naju. Ali sem naredila prav? ali bi se lahko kako drugače izšlo? ali je še kaj upanja?
Tako rada bi si odgovorila na vsa ta vprašanja, pa ne znam. Ne znam si odgovoriti, ti pa verjetno tudi ne.

Po današnji noči sem čustveno v totalnem razsulu. Zakaj sem to dovolila, zakaj sem dovolila da me zajamejo spet ta čustva, čustva ki sem jih tlačila zadnje pol leta?

Oprosti ne morem več.
Ne morem te gledati in vedeti da nisi več moj.
Enostavno ne morem.
Nisem več tista oseba, ki sem bila in tudi ne bom.
Ne morem več skrivati pred ljudmi kako zelo hudo mi je. Kako zelo me boli srce ko pomislim nate in kako mi pridejo solze v oči vsakič, ko me nekaj spomni nate.

Ne morem, resnično ne morem.
Ali si moj ali pa nisi, srednje poti ni.
Moje srce in glava se ne moreta odločiti, ne moreta priti do odločitve in tudi zaupam jima ne več.

Oprosti mi za vse kar sem ti kdaj hudega naredila, za vse vihrave momente in nepremišljene izjave. Za vse dneve ko te nisem mogla ali hotela razumeti, oprosti mi.
Pogrešam te tako močno kot nisem pogrešala še nikogar. Pogrešam tvoje dotike, pogrešam tvoj pogleda, pogrešam tvoj objem, pogrešam vse na tebi...

Pogrešam te in oprosti mi....to je vse kar ti lahko rečem.