Danes se mi zaključi bolniška.
Niti verjeti ne morete, kaj to osebi kot sem jaz pomeni.
Nisem vajena ležati doma, bolani in početi nič. Nikoli nisem znala in verjetno tudi nikoli ne bom znala. Sem oseba, ki mora neki početi, drugače znorim. Še po operaciji, tri leta nazaj, sem takoj ko sem se zbudila iz narkoze (kake pet ur sm spala) sem šla na sprehod po bolnici. Ne znam mirovat in pika. Vem da bi blo včasih bolš da bi (sploh kadar sem kej prehlajena ali bolana) ampak ne znam. Nekaj moram počet.
In zato sem tako vesela da se mi je zaključila bolniška.
Da bom šla v službo kje se bo nekaj delala, kjer bo 8 urni delavnik zelo hitro minil in preostali dan tudi, in ne da se bom prestavljala iz postelje do kopalnice in nazaj.
Vesela sem tudi, da bom šla lahko ven, iz hiše in da sem bom lahko pogovarjala kaj sem počela čez dan in ne samo kolikokrat sem pila čaj. :)
Ko sem očetu rekla da sem vesela da je konc bolniške me je samo čudno pogledal. Kaj naj rečem...čudna sm :)
Tudi jaz sem taka. Ok, kak dan že paše mal odležati, potem pa se začnem tako dolgočasiti, da enostavno ne morem biti pri miru. Sem pač tak tip človeka, da moram biti stalno nekaj v gibanju oz. akciji, če ne nisem srečna.
OdgovoriIzbrišiPozdravček
o kako je lepo slišat, da nisem edina ki je taka. :)
OdgovoriIzbrišires je, kak dan ali dva še paše če si bolan ne pa en teden, ali pa celo več. Človek lahko še znori.
Vračam pozdravček tebi in L. :)