Notranja budilka

Notranje budilke so zelo zanimiva stvar.

Tako jaz poimenujem vedno isti čas, ko se zjutraj zbudiš brez pomoči navadne budilke.

Pri meni je to nekako od 6h do 7h. Kar je kar super, ker dejansko ne potrebujem budilke, da me zbudi. Ne paše pa mi recimo ob takih trenutkih kot je danes.
Danes je sobota, dan ko se lahko naspimo, malo dlje poležimo v postelji, itd. Ampak jaz ne morem, saj se je približno pol ure nazaj zbudila moja budilka. :(

Prav tako ne pride ravno prav ob nočeh ko ne morem spati. Že kake dva meseca se mi dogaja, da so noči, ko enostavno nisem zaspana in ne zaspim, če se le zgodi da zaspim je to ponavadi okoli h ali 5h zjutraj, samo kaj mi to pomaga če pa začne "ZVONITI" že čez eno uro.

No ja, mogoče pa kdo ve kako se to izklopi.

Verjetno bi mogla vprašati mojega očeta. On naju je namreč navadil na to.

Bilo je pa tako:
Ko sva bili s sestro mlajši in sva hodili v OŠ je bilo potrebno vstajati ob 6h potem se je bilo treba umiti, pojesti zajtrk, pripraviti torbo itd.
Ko sva prišli v SŠ je bilo nekako isto kar se tiče čez teden. Če vsa odšli v petek ali soboto ven ga žurat ali pa čez poletje, je oče povedal da mu je vseeno kdaj prideva zvečer/ponoči domov, vstati bova mogli ob 7h in ne spati do 12h. Takrat se mi je to zdelo izjemno kruto, sploh če si prišel domov ob 5h. Ampak potem sem ugotovila da je to nekaj zelo koristnega. Saj mi nikoli ni bil problem zjutraj zgodaj vstati.
Tudi med študijskimi leti je bila taktika ista, samo z to razliko, da ni oče budil mene, ampak jaz fanta, s katerim sem takrat živela (ne, ni bil ravno vesel, in tudi ni se to dogajalo vsak vikend da bi ga tako kmalu budila).

No pa smo prišli do krivca, moj oče. Čeprav če dobro pomislim, me je fajn tole naučil. Tako da ne morem biti glih jezna nanj :) Razen mogoče ob dnevih kot je danes :(