Moj ati

Že kar nekaj let nazaj sem ugotovila kako srečna sem da imam takega očeta kakršnega imam. Res da ni v vseh pogledih idealen ampak je pa najboljši kar bi si ga lahko želala.

Moj ati je samohranilec dveh hčerk.
Moja mami je umrla, ko sem imela 7 let, sestra pa 8 let. Do takrat se ga spomnim kot očeta, ki je svojim hčerkam dovolil vse in jih razvajal na vse možne načine. Mami je bila tista ki je bila stroga.

Potem se je to spremenilo.
Ati je več ali manj cele dneve delal. Zato da je zaslužil dovolj denarja in pa pomoje tudi zato, da je pozabil na to kaj se je z njegovo družino zgodilo. Vsakodnevno skrb za naju je prevzela njegova mama, moja babica. Se pravi likanje, kuhanje, pranje, itd.

Potem se ravno ne spomnim vseh detajlov.

Vem pa naslednje...
Čeprav, je imel dve šoloobvezni hčerki, smo vsako leto odšli poleti na morje ali za dva ali pa za tri tedne.
Vsakič, ko je bila kaka šola v naravi sva se je lahko udeležili.
Obiskovali sva tudi glasbene tečaje, jezikovne tečaje in skoraj vse kar sva želeli.
Vsako leto na začetku šolskega leta sva dobili novo torbo in vse potrebne stvari.
Obema je plača maturantski izlet in maturantski ples ter večerjo.
Obema je plača vozniški izpiti in obe sva dobila za 18 rojstni dan avto (fiat uno).
In ob vsem tem je gradil hišo, ki sta jo začela delati z mojo mami.

Dobili sva vse, kar si otrok želi. In da ne bo kdo pomislil, da ima moj oče plačo poslanca, sploh ne, imel je oz ima povprečno slovensko plačo oz še malo nižjo, toda njemu je nekako uspelo da nama je nudil vse in še več zraven pa naju naučil še veliko življenskih stvari.

Da bi se mu nekako odkupila, sem pri kakih 14 letih začela gledati kaj si izberem v trgovini, da ni bilo ravno najdražje in pri 15 sem si poiskala prvo počitniško delo. Delala sem en mesec, tako da sem imela dovolj denarja za na morje in še prišparala sem ga nekaj za čez leto.

Pri 18 sem prvič povedala očetu, da se odpovem poletnim počitnicam, da si poiščem službo, in dobila prvo službo kot študentka. Delala sem čez vikende in od takrat dalje sem prispevala k gospodinjstvu. Če je bilo potrebno kaj kupiti, sem šla v trgovino in to kupila. Vse položnice, ki so bile moje sem jih sama plačevala, vso obleko in obutev sem si kupila sama. To je bil moj začetek osamosvojitve in razbremenitve očeta. Kmalu je sledila tudi sestra. Jaz sem se eno leto kasneje odselila, nato pa letos oz pol leta nazaj spet prišla živeti domov.

Sedaj, ko imam tako jaz kot sestra redno službo, in imava redni prihodek, sva se pogovorili z očetom o tem koliko dejansko naj prispevava h družinskemu proračunu. Za začetku je bil kar malo šokiran, ampak povedali sva mu da tako je in sedaj ni edini v družini s prihodki ter da želiva tudi midve njega malo razbremeniti.

No ja malo sem zašla iz teme ampak, hotela sem povedati naslednje...

Ne glede na to, da je bil moj oče sam z dvema hčerkama, nama je nudil vse in še več, naučil naju je vse in še več in zato sem mu resnično hvaležna.
Naučil naju je da je treba delati če kaj želiš imeti, naučil naju je da najdražja stvar ni vedno najboljša in naučil naju je da se na družino vedno lahko zaneseš.

Zato, HVALA TI, resnično si najboljši oče kar ga hčerki lahko imata.

Slika je simbolična.